Pravila

Chuck Norris je bojda enkrat dvakrat prišel. Jaz sem moral dvakrat, da sem enkrat uspel.

Včasih zadeve res ne gredo same od sebe. Jim moramo pomagati. Moj motor je ranjen. Nekaj ga matra in še serviserji imam občutek ne vedo točno za kaj gre. Malo ABS-a, malo desni zvočnik, pa tempomat. Ahhh. 

Ne glede na to, grem po prelomnem in napornem delavniku odločen na morje. Z njim. Sej BMW-eisti tako ne potrebujemo zavor. Res je naporno voziti motor, ko imaš polno glavo drugih misli in vedno se po nekaj prevoženih kilometrih odločim ali obrnem. Včeraj nisem. Moral sem ohraniti misli na vožnjo, da sprostim pritisk vsaj za vikend. Na pol poti do Slovensko Hrvaške meje se spomnim, da nimam s sabo osebnega dokumenta le vozniško dovoljenje. Preutrujen, da naredim dodatnih 100 km, grem naprej. Seveda me na meji ne spustijo naprej ampak se vrnem domov. Z uradnim zaznamkom, ki niti ne vem, kako se uradno imenuje, dokler ne prejmem na dom. Ker sem imel namero nelegalnega prečkanja državne meje.

Lahko si predstavljate, kako izgleda vožnja nazaj proti domu s spakiranimi stvarmi v kovčkih in dodatnimi mislimi. In ja, z bolščečo rdečo kontrolno lučko okvarjenega zavornega sistema. Zaradi okvare me ne bi smeli spustiti naprej. Ne pa zaradi vozniškega dovoljenja, ki ima vse elemente identifikacijskega dokumenta. A ne za vse organe. 

Razmišljam, da se ukvarjamo s kvotami beguncev, ki jih moramo (ne želimo) sprejeti. Ppo drugi strani pa mene ne spustijo iz lastne države. Se bojijo, da sem tako razočaran nad stanjem duha, da se ne bom vrnil ins tem izgubijo doberga davkoplačevalca? Verjetno tudi to. A menim, da zato ker imamo takooo radi pravila. Slovenci, to sem pogruntal med vožnjo nazaj domov, imamo tako radi pravila. Zato tudi poveličujemo čase Marije Terezije. Zato med prvimi in v celoti implementiramo smernice Evropske unije. V bivši državi smo se s pravili in urejenostjo takooo hvalili in jih poveličevali. Nekaj pa pozabljamo. Imamo radi pravila, zakone, predpise. Kako pa se tega držimo? Trdim, da imamo zato tako radi predpise, da jih lahko izkoriščamo! Da dokazujemo, kako zviti smo in izigravamo zakone, da kažemo kakšni frajerji smo in počenjamo neumnosti, samo da lahko drugim pokažemo, da smo iznajdljivi. Ker to, da si Balkanec pomeni tudi, da si iznajdljiv. In to roko na srce Slovenci nismo ravno bili. Bolj pridni. Odkar pa imamo svojo državo, pa moramo imeti dovolj predpisov, da lahko tudi tisti z malo krajšo pametjo pokaže svoji punci, da pri dvajsetih pa res lahko brez čelade kolesari. Dasiravno je čelada obvezna, ni pa kaznivo njena neuoporaba. Ja, takšen predpis imamo.

Predpisati moramo čisto vse, da bodo lahko iz vseh branž in interesnih skupin kaj kršili in s tem kazali na državljansko nepokorščino. Tako predpisujemo, koliko odstotkov moramo na nacionalnih radijih vrteti slovenske glasbe in katera sploh je to. Kajti slovenski bend, ki poje v angleškem jeziku pa res ne .... Ah. 

Si podjetnik? Če si ustanavljal podjetje pred nekaj leti, si lahko imenoval svojo družbo tudi Import Export, če si želel. In kar nekaj jih tudi je. Zadnja leta, smo pomagali novim podjetnikom s predpisom, ki jim olajšuje mnoge neprespane noči pri izmišljanju imena. Ime družbe je lahko le iz besed, ki niso tujke. Tudi če delujete na tujih trgih kot npr. Nemčija. Pardon to ni več tuj trg. Lahko pa date svoje ime in priimek ter dodate svetovanje. Ne consulting. Svetovanje.

V Dalmaciji, ki mi je všeč po svoji raznolikosti in svojstvosti, sem opazil poštne nabiralnike. V enem izmed mest imajo vsi enake. Super. Ko sem bil majhen sem se res spraševal, zakaj nimamo vsi enakih. Danes imam drugačno mnenje. Rostfrei škatle na novogradnjah, podrtijah, na obnovljenih stavbah pod okriljem spomeniškega varstva ter gradbiščih. Vsepovsod enak nabiralnik. Seveda nekateri še ne vedo, da iz rostfrei pleha lahko dol potegneš zaščitno folijo in malce moti uniformiranost. Ali? Ali pa je to del kreativnosti.

Namreč prepričan sem, da več kot imamo navodil, predpisov, smernic, manj kreativni smo. V današnji ekonomiji moramo biti ravno kreativni, saj v poplavi vseh dobrin moramo najti način, kako izstopati. In spet nam Slovencem to paše. V šoli so me tako učili in zdaj bom vse življenje delal po teh naukih. S svojo glavo misliti pa tako ne moremo. Ker imamo tooooliko drugih skrbi o sosedih, o tem, kako gre vsem bolje kot nam in kdo bo bolj zafrknil drugega v Big Brotherju.

Kako sem prišel do poštnih nabiralnikov? Z drugim poskusom prečkanja meje. Amapk ne isti dan na drugem mejnem prehodu. Ne, ne. Se vrnil domov, vse razpakiral, spil pivo in odločil, da spet vse spakiram, naložim dodaten set glasbe in zjutraj po oprani žehti skupaj z osebno izkaznico spet krenem na morje. In sem tu! Okopan. In zato sem šel dvakrat, da sem enkrat prišel.