What's up!
Aplikacija, ki jo nekje zapirajo, nekje regulirajo in spet drugje zapirajo. Kako hecno. Komunicirati moramo stalno, a le tako, da lahko "organi" nadzirajo.
Mislim, da ljudje ne zmoremo vseh komunikacijskih kanalov. Zato se toliko pogovarjamo o zasebnosti, odprtosti, strpnosti. Vse to ne spada skupaj. Nak. Z nekaj kolegi si delimo lokacije. Nič ne skrivamo. Nimamo slabe vesti. Ampak to ni tema.
Tema je "what's up". Združitev družb je uspela. Vsi srečni. Meni le dolgčas. Zato gremo naprej. Na nekem šolanju so povedali, da je prvo pravilo menedžerjev ... skrb za zdravje. Hja. Meni ne gre od rok. Oče je bolan. Zelo. Prvič sem doživel to, da nisem mogel njemu povedati to, kar so povedali zdravniki. Pa sem mislil, da bo lahko, ker sem tudi mislil, da bi bilo tudi meni lažje. Nak, ne gre. Za svoje zdravje pa skrbim ... tako, da zraven uživam. Saj sem že povedal, da vidim sebe do 62. Le banka računa name dlje. Veliko dlje.
Kolegica prenavlja hišo. Druga je diplomirala. Vesel. Za obe. Tretja se junija poroči, dasiravno to vem pred njenimi otroci. Oni ne smejo vedeti, ker potem bivši mož ne bo ravno vesel. Čudno. Hišnji ljubljenček je končno dočakal svoj večni pokoj. Končno zato, ker je imel lepo življenje, a bolezen je zahtevala težko odločitev. Življenje je polno takšnih odločitev.
Imamo novo posteljo. Takšno, da je super za čez vikend, manj preko tedna, ker se tako dobro spi, da je težje zjutraj vstati.
Danes je sedem minut ločilo od tega, da sem udeležen v eni največjih verižnih trženj v Sloveniji. Samo zato, ker se mi ne da voziti v družbi prenapetežev. Zat sem skrenil na lokalne ceste, kjer sem užival v glasbi ne vedoč, da nekateri doživljajo nočno moro v megli na avtocesti. Jaz ravno iz mojih hribov. Nova obutev me žulji že 14 dni, a jo imam rad. Motor vžiga, ko ga vmes testiram, ptič je zdrav, Sin pri meni večji del tedna, v službi uspešen tako, da celo iščem nove izzive.
Kakšen egoist! Saj vem, a res je fajn. Le politika se ukvarja s kvotami slovenske glasbe na nacionalnih medijih. Zato jaz prispevam enega našega. Samo nisem čisto prepričan, da je.
Mislim, da ljudje ne zmoremo vseh komunikacijskih kanalov. Zato se toliko pogovarjamo o zasebnosti, odprtosti, strpnosti. Vse to ne spada skupaj. Nak. Z nekaj kolegi si delimo lokacije. Nič ne skrivamo. Nimamo slabe vesti. Ampak to ni tema.
Tema je "what's up". Združitev družb je uspela. Vsi srečni. Meni le dolgčas. Zato gremo naprej. Na nekem šolanju so povedali, da je prvo pravilo menedžerjev ... skrb za zdravje. Hja. Meni ne gre od rok. Oče je bolan. Zelo. Prvič sem doživel to, da nisem mogel njemu povedati to, kar so povedali zdravniki. Pa sem mislil, da bo lahko, ker sem tudi mislil, da bi bilo tudi meni lažje. Nak, ne gre. Za svoje zdravje pa skrbim ... tako, da zraven uživam. Saj sem že povedal, da vidim sebe do 62. Le banka računa name dlje. Veliko dlje.
Kolegica prenavlja hišo. Druga je diplomirala. Vesel. Za obe. Tretja se junija poroči, dasiravno to vem pred njenimi otroci. Oni ne smejo vedeti, ker potem bivši mož ne bo ravno vesel. Čudno. Hišnji ljubljenček je končno dočakal svoj večni pokoj. Končno zato, ker je imel lepo življenje, a bolezen je zahtevala težko odločitev. Življenje je polno takšnih odločitev.
Imamo novo posteljo. Takšno, da je super za čez vikend, manj preko tedna, ker se tako dobro spi, da je težje zjutraj vstati.
Danes je sedem minut ločilo od tega, da sem udeležen v eni največjih verižnih trženj v Sloveniji. Samo zato, ker se mi ne da voziti v družbi prenapetežev. Zat sem skrenil na lokalne ceste, kjer sem užival v glasbi ne vedoč, da nekateri doživljajo nočno moro v megli na avtocesti. Jaz ravno iz mojih hribov. Nova obutev me žulji že 14 dni, a jo imam rad. Motor vžiga, ko ga vmes testiram, ptič je zdrav, Sin pri meni večji del tedna, v službi uspešen tako, da celo iščem nove izzive.
Kakšen egoist! Saj vem, a res je fajn. Le politika se ukvarja s kvotami slovenske glasbe na nacionalnih medijih. Zato jaz prispevam enega našega. Samo nisem čisto prepričan, da je.
Komentarji
Objavite komentar