Ulovil sem vse Pokemone!
Sem že spet hotel napisati, da je to bilo najboljše poletje. Ampak to sem že lani in predlani. A kaj, ko pa je krasno.
Ko so objavili igrico Pokemonov sem komaj čakal, da jo lansirajo tudi v Evropi, ker me je pa res zanimalo, kakšna revolucija pa je zdaj to. In sem dočakal. Jo naložil in videl, da je povprečna grafika s čudnimi japonskimi stvori, mimogrede nikoli nisem maral japonskih risank, le da je zemljevid realen v smislu ulic in okolja. Hmm. Dvakrat sem celo pogledal in enega Pokemona res ujel. Verjetno ti prvega ponudijo, da ne obupaš prekmalu :) Zakaj pa vse to? Ker rad preizkušam. Rad se igram. Tako sem poizkusil različne igrice, portale za samske, Tinder ipd. Kako daleč grem je odvisno od "igre" :) No ja, včasih me to igranje spravi v neroden položaj, ker se pojavim izbrisati ali ker se zahvalim za posamezno igranje.
Ampak saj se temu ne smemo čuditi. Jaz sem prejšnji teden svoje "Pokemone" res vse ulovil. Žige Slovenske planinske transverzale. Prvič uradno, formalno zaključil 599 km dolge poti od Maribora do Ankarana. 45 km vzponov in prav toliko sestopov. No ja, jaz sem vsega več, ker pač nisem šel od točke do točke ampak večkrat moral priti do izhodišč in nazaj do prevoza. Vršace sem prehodil že prej, vendar sem štiri leta nazaj odločil, da kupim novo knjižico in jo izpolnim. In sem jo! Ni isto kot zbiranje Pokemonov? Še več. V zadnjih štirih letih sem zbral 14 plastičnih delov pohodnih palic, ki jih izgubijo pohodniki in sem nekoč kar tako začel pobirati in zbirati. Jih imam doma, če kdo potrebuje :)
A žigi niso najpomembnejši. Pomembni so sicer zato, ker je lažje načrtovanje izletov in to je res super. Kar je pomembnejše je to, da sem vedno in očitno še celo vedno bolj uživam v hribolazenju. In to sam. Večinoma. Spanje na skupnih ležiščih, kjer se vedno najdeta vsaj dva z različnim tonom smrčanja, zrakom, ki te bodisi tišči na kozlanje ali pa mrazom ob odprtem oknu, kjer mi niso pomagale niti obleka niti 5 dek. Srečanje treh vrst kač, ker slepič pač to ni, močeradi, svizci, gamsu in ostale divje koze. Vse to je del čara kot tudi razmičeni gojzerji, strgani, a tako hvaležni. Zgodnje vstajanje, ki ga kot mlajši nisem niti razumel niti maral pa je danes čar in pogled vršacev ob prebujanju ter odhod v stene gora. Konec koncev sem preplezal steno, ki jo mnogi ocenjujejo kot primerno samo za izkušene gornike, veliko gornikov pa jo ocenjuje celo kot najzahtevnejšo zavarovano plezalno pot na ozemlju Slovenije. Kakšni so občutki tisti trenutek? Da včasih že skoraj iz obupa v glavi rečeš: "Je to vse, kar zmoreš stena?" In ti hitro pokaže naslednji previsni kamin, kjer se le nasmejiš bolj iz obupa in hkrati poln adrenalina veš, da moraš naprej. Ahhh. Res je noro. Hodil sem tudi po 12 ur s postanki, ko mi paše. Utrujenost je veliko večja, kot v rani mladosti, a vpijanje vtisov veliko večje.
Tudi tako sem letos preživel večino letnega dopusta. Morje? No ja. Saj ne, da ni lepo. A meni hribi pomenijo boljši oddih, morje pa rad doživljam zjutraj, ob potovanju z motorjem in dobro knjigo. Tako sem si dvakrat privoščil hrvaško magistralo, kjer sem bil nazadnje postrežen z lepo gesto lastnika Plavi 9, slaščičarne, ki ima najboljši burek. Kavico, ker pravi, da se pa jaz vedno ustavim pri njih. In še res je. Parkiram motor, da ga ob bureku in kavici občudujem in podoživljam najboljši del ceste za motorje, kar sem jih v svojih nekaj čez 100.000 motorističnih km naredil. Prtljaga kot v hribih in občutek svobode. Še več. Sine je sam predlagal, če se greva malce peljati in šla sva na enega avstrijskih prelazov. Bilo mu je fenomenalno. Celo naredil je nekaj fotk okoliških hribov. Kar se pa tiče knjige pa sem tudi letos uspel izbrati takšni, ki sta me impresionirali vsaka po svoje. Vesel sem, da še imam ta občutek.
Zakaj to rad počnem? Motoriram in hribolazim? Ker moraš biti venomer zbran in ni prostora za napake. Ohranjam trezno glavo in skušam samega sebe ob spoštovanju bodisi mašine ter prometa ali gora. To je aktivni užitek.
Pa ni le dopust del, ki me navdihuje. Celo več. Med dopustom sem šel en dan v službo. Ker sem del zgodbe, ki je tudi moja. Uživam v delu. Nisem si predstavljal, da je lahko še več in všeč mi je, ker rastem. Ne, to je bedasto. Ne rastem. Všeč mi je, da se odločam, ko menjam službe, za nekaj novega, da me je zdravo strah izzivov in da jih rešujem kot stene v hribih ali zavoje z motorjem. Je podobno.
Ne morem pa mimo tega, da mi je še vedno hudo, ko vidim ljudi, ki so ujeti v lastne ali tuje strahove in nič ne naredijo, da zaživijo. Prepoznavanje le teh ni težko. Težko je premagati strahove. Kar nekaj sem jih spoznal v zadnjem obdobju. Nekaterim, ki imajo voljo ponudim pomoč, če le lahko kako pomagam, druge spustim gladko mimo, da ne odžirajo energije. Pa smo spet pri Pokemonih. A ni čisto enako? :)
Ko so objavili igrico Pokemonov sem komaj čakal, da jo lansirajo tudi v Evropi, ker me je pa res zanimalo, kakšna revolucija pa je zdaj to. In sem dočakal. Jo naložil in videl, da je povprečna grafika s čudnimi japonskimi stvori, mimogrede nikoli nisem maral japonskih risank, le da je zemljevid realen v smislu ulic in okolja. Hmm. Dvakrat sem celo pogledal in enega Pokemona res ujel. Verjetno ti prvega ponudijo, da ne obupaš prekmalu :) Zakaj pa vse to? Ker rad preizkušam. Rad se igram. Tako sem poizkusil različne igrice, portale za samske, Tinder ipd. Kako daleč grem je odvisno od "igre" :) No ja, včasih me to igranje spravi v neroden položaj, ker se pojavim izbrisati ali ker se zahvalim za posamezno igranje.
Ampak saj se temu ne smemo čuditi. Jaz sem prejšnji teden svoje "Pokemone" res vse ulovil. Žige Slovenske planinske transverzale. Prvič uradno, formalno zaključil 599 km dolge poti od Maribora do Ankarana. 45 km vzponov in prav toliko sestopov. No ja, jaz sem vsega več, ker pač nisem šel od točke do točke ampak večkrat moral priti do izhodišč in nazaj do prevoza. Vršace sem prehodil že prej, vendar sem štiri leta nazaj odločil, da kupim novo knjižico in jo izpolnim. In sem jo! Ni isto kot zbiranje Pokemonov? Še več. V zadnjih štirih letih sem zbral 14 plastičnih delov pohodnih palic, ki jih izgubijo pohodniki in sem nekoč kar tako začel pobirati in zbirati. Jih imam doma, če kdo potrebuje :)
A žigi niso najpomembnejši. Pomembni so sicer zato, ker je lažje načrtovanje izletov in to je res super. Kar je pomembnejše je to, da sem vedno in očitno še celo vedno bolj uživam v hribolazenju. In to sam. Večinoma. Spanje na skupnih ležiščih, kjer se vedno najdeta vsaj dva z različnim tonom smrčanja, zrakom, ki te bodisi tišči na kozlanje ali pa mrazom ob odprtem oknu, kjer mi niso pomagale niti obleka niti 5 dek. Srečanje treh vrst kač, ker slepič pač to ni, močeradi, svizci, gamsu in ostale divje koze. Vse to je del čara kot tudi razmičeni gojzerji, strgani, a tako hvaležni. Zgodnje vstajanje, ki ga kot mlajši nisem niti razumel niti maral pa je danes čar in pogled vršacev ob prebujanju ter odhod v stene gora. Konec koncev sem preplezal steno, ki jo mnogi ocenjujejo kot primerno samo za izkušene gornike, veliko gornikov pa jo ocenjuje celo kot najzahtevnejšo zavarovano plezalno pot na ozemlju Slovenije. Kakšni so občutki tisti trenutek? Da včasih že skoraj iz obupa v glavi rečeš: "Je to vse, kar zmoreš stena?" In ti hitro pokaže naslednji previsni kamin, kjer se le nasmejiš bolj iz obupa in hkrati poln adrenalina veš, da moraš naprej. Ahhh. Res je noro. Hodil sem tudi po 12 ur s postanki, ko mi paše. Utrujenost je veliko večja, kot v rani mladosti, a vpijanje vtisov veliko večje.
Tudi tako sem letos preživel večino letnega dopusta. Morje? No ja. Saj ne, da ni lepo. A meni hribi pomenijo boljši oddih, morje pa rad doživljam zjutraj, ob potovanju z motorjem in dobro knjigo. Tako sem si dvakrat privoščil hrvaško magistralo, kjer sem bil nazadnje postrežen z lepo gesto lastnika Plavi 9, slaščičarne, ki ima najboljši burek. Kavico, ker pravi, da se pa jaz vedno ustavim pri njih. In še res je. Parkiram motor, da ga ob bureku in kavici občudujem in podoživljam najboljši del ceste za motorje, kar sem jih v svojih nekaj čez 100.000 motorističnih km naredil. Prtljaga kot v hribih in občutek svobode. Še več. Sine je sam predlagal, če se greva malce peljati in šla sva na enega avstrijskih prelazov. Bilo mu je fenomenalno. Celo naredil je nekaj fotk okoliških hribov. Kar se pa tiče knjige pa sem tudi letos uspel izbrati takšni, ki sta me impresionirali vsaka po svoje. Vesel sem, da še imam ta občutek.
Zakaj to rad počnem? Motoriram in hribolazim? Ker moraš biti venomer zbran in ni prostora za napake. Ohranjam trezno glavo in skušam samega sebe ob spoštovanju bodisi mašine ter prometa ali gora. To je aktivni užitek.
Pa ni le dopust del, ki me navdihuje. Celo več. Med dopustom sem šel en dan v službo. Ker sem del zgodbe, ki je tudi moja. Uživam v delu. Nisem si predstavljal, da je lahko še več in všeč mi je, ker rastem. Ne, to je bedasto. Ne rastem. Všeč mi je, da se odločam, ko menjam službe, za nekaj novega, da me je zdravo strah izzivov in da jih rešujem kot stene v hribih ali zavoje z motorjem. Je podobno.
Ne morem pa mimo tega, da mi je še vedno hudo, ko vidim ljudi, ki so ujeti v lastne ali tuje strahove in nič ne naredijo, da zaživijo. Prepoznavanje le teh ni težko. Težko je premagati strahove. Kar nekaj sem jih spoznal v zadnjem obdobju. Nekaterim, ki imajo voljo ponudim pomoč, če le lahko kako pomagam, druge spustim gladko mimo, da ne odžirajo energije. Pa smo spet pri Pokemonih. A ni čisto enako? :)
Komentarji
Objavite komentar