Relativnostna teorija
Kako je res zanimivo, da se stalno potrjuje Einstainova teorija o relativnosti časa. Imam občutek, da se čas krči s starostjo. Starejši kot sem, hitreje teče. Čas namreč. Sem zadnjič zasledil objavo o tem, da je letalo vzletelo na 1. 1., pristalo pa na 31. 12. v preteklem letu. Čisto enostavno, a realno. Kljub temu relativnostnega časa nismo navajeni.
Kot že objavljeno, nimam negativnega občutka o tem, da je življenje minljivo. Bi imel, če bi čakal na nekaj kasneje, tako pa nič ne čakam. Živim. In to polno. Še eno leto nazaj je bilo moje življenje veliko težje. Težje zato, ker nisem pričakoval določenih situacij pri teh letih in zato sem imel občutek, da sem sestopil par nivojev nazaj. Danes sem spet v tirnicah, ki imajo jasnejšo pot in uživam v tem. Sem pa vseeno zbegan, saj sem "matematičen" tip, kjer mora biti vse eksaktno. Ne glede na to, uživam v nepredvidljivih situacijah, ki me znova in znova presenečajo.
Nisem pričakoval, da bom v upravljanju ljudi doživel toliko osebnih stisk, sreče, vprašanj in negotovosti. In to ne pri meni. Pri drugih. Po eni strani moraš biti empatičen, po drugi je lažje, če nisi. Ampak to sem že zaključil. Se znam vživeti v emocije drugih. Slabše mi gre pri sebi, kar me ne moti. Tako živim in uživam v tem. Kar me pa moti je, kršenje pravil. Pa naj si bi izigravanje sistema države namesto spreminjanja le tega ali pa držanja pravil v prometu, varne hoje v hribe in drugo.
Rad hodim sam. V hribih se počutim odlično. A predpisi pravijo, da je poleti priporočljivo hoditi vsaj v dvoje. Pozimi obvezno. Tega se ne držim. Zato tudi ne uporabljam žolne. Če me zasuje plaz, se ne obremenjujem s smrtjo. Vse študije kažejo, da je čas preživetja v minutah. Če si sam, minut ni. So ure. Pa ne, da bi bil brezbrižen. Me je strah takšne smrti. V bistvu bolj tega, če boli. Oziroma kako boli. Ampak tega tako ne vemo. Kot pri zobozdravniku. Tudi tam ne veš, kakšna bolečina bo tisti trenutek. Jo pač sprejmeš. In ker sem sebičen, gledam le nase. Jaz bi to sprejel, želim pa, da to razume tudi kakšen dvomljivec. Ne bo mi žal. To ni nič takšnega. Če se mi jutri zgodi kaj takšnega, bom zadovoljen.
Zakaj ne bi bil? Nimam neizpolnjenih želja. Ljubil sem zelo. Seveda bi lahko bolj, ampak i zahtevalo dodaten napor. Prepotoval sem veliko. Seveda bi lahko več. Preposlušal ogromno glasbe. Seveda bi lahko več. Motoriral sem več, kot sem sanjal. Tudi to bi lahko več. Vzgajal sem 17 let. Lahko bi še in še. V službi delam, v čemur uživam. Lahko bi še več. Kadim kadar mi paše. Lahko bi še manja, a zdravniki mi pravijo, da to ni preveč. Pijem zmerno. Lahko bi več ali pa manj. Športam kot mi paše, da opravim vsake toliko časa kakšno preizkušnjo, ki presega moja pričakovanja. Lahko bi več, a ne želim. Znam lenariti, da uživam v tem. Lahko bi drugače, a mi tako paše. Živim v najboljši državi. Seveda bi lahko bila tudi ta boljša. "Spustil" sem veliko prijateljev, da gredo svojo pot (ne ukvarjam se z ljudmi, ki mi kradejo energijo). Težko bi jih še več. Vse je tako dobro, da ob vprašanju kaj si še želim v življenju niti ne vem pravega odgovora. To ne pomeni, da sem brez življenja. Le to, da živim tako polno za moje merilo, da lahko tako funkcioniram še naslednjih "sto let". Aktivnosti bodo verjetno prilagojene, a še vedno bom plezal po feratah, osvajal zasnežene vrhove, vozil motor, delal v službi z generacijami, ki jih moram znova in znova spoznavati, se ukvarjati s starši in njihovimi tegobami in veselimi trenutki. Vse prilagojeno meni. Kot meni paše. In prav je tako. Dobro je tako.
Imel sem najlepša dekleta. Najboljšega sina. Imam najboljšo vzmetnico. Najbolj kul stanovanje. Na najboljši lokaciji. Največ denarja. Najboljši motor zame. Najboljši cepin. Bundo. Najboljšo denarnico, telefon, orodje za domača opravila. Vse moje avtomobile. Imam topel dom. Mrzel tuš. Najboljši rekreacijski košarkarski tim upokojencev, tenisa, squasha, smučanja. Imam najlepše gore, morje, ki mi manj pomeni, dober roštilj. Imam najboljši blog zame. Ker edino jaz vem, kaj sporočam. In eno najslabših FB strani. Ta bi pa res lahko bila boljša. Še celo najboljšega tiča (ptiča op. avtorja). Ja, to so materialne stvari. Tudi dekleta in sina štejem med to. Celo ptiča. Ker imam vse to rad.
Nekaterih nisem čisto pustil. Določene ljudi imam, ki se še vedno iščejo. Nekateri za to potrebujejo skoraj pol sveta. Potujejo med celinami, da bi našli dom. Pri podobnih letih. Imam jih še vedno blizu zato, da potrjujem relativnostno teorijo. Da smo vsi drugačni. In prav je tako. Škoda, da več ljudi ne razmišlja trajnostno, dolgoročno in kljub temu uživa. Sem egoist, a vendar živim tako, da sem lahko in s tem ne vplivam negativno na okolico.
Absolutno ... uživam. Relativnost je kul. Zato vedite, da sem zadovoljen. Zadovoljen bom tudi zaključil. Whenever.
Kot že objavljeno, nimam negativnega občutka o tem, da je življenje minljivo. Bi imel, če bi čakal na nekaj kasneje, tako pa nič ne čakam. Živim. In to polno. Še eno leto nazaj je bilo moje življenje veliko težje. Težje zato, ker nisem pričakoval določenih situacij pri teh letih in zato sem imel občutek, da sem sestopil par nivojev nazaj. Danes sem spet v tirnicah, ki imajo jasnejšo pot in uživam v tem. Sem pa vseeno zbegan, saj sem "matematičen" tip, kjer mora biti vse eksaktno. Ne glede na to, uživam v nepredvidljivih situacijah, ki me znova in znova presenečajo.
Nisem pričakoval, da bom v upravljanju ljudi doživel toliko osebnih stisk, sreče, vprašanj in negotovosti. In to ne pri meni. Pri drugih. Po eni strani moraš biti empatičen, po drugi je lažje, če nisi. Ampak to sem že zaključil. Se znam vživeti v emocije drugih. Slabše mi gre pri sebi, kar me ne moti. Tako živim in uživam v tem. Kar me pa moti je, kršenje pravil. Pa naj si bi izigravanje sistema države namesto spreminjanja le tega ali pa držanja pravil v prometu, varne hoje v hribe in drugo.
Rad hodim sam. V hribih se počutim odlično. A predpisi pravijo, da je poleti priporočljivo hoditi vsaj v dvoje. Pozimi obvezno. Tega se ne držim. Zato tudi ne uporabljam žolne. Če me zasuje plaz, se ne obremenjujem s smrtjo. Vse študije kažejo, da je čas preživetja v minutah. Če si sam, minut ni. So ure. Pa ne, da bi bil brezbrižen. Me je strah takšne smrti. V bistvu bolj tega, če boli. Oziroma kako boli. Ampak tega tako ne vemo. Kot pri zobozdravniku. Tudi tam ne veš, kakšna bolečina bo tisti trenutek. Jo pač sprejmeš. In ker sem sebičen, gledam le nase. Jaz bi to sprejel, želim pa, da to razume tudi kakšen dvomljivec. Ne bo mi žal. To ni nič takšnega. Če se mi jutri zgodi kaj takšnega, bom zadovoljen.
Zakaj ne bi bil? Nimam neizpolnjenih želja. Ljubil sem zelo. Seveda bi lahko bolj, ampak i zahtevalo dodaten napor. Prepotoval sem veliko. Seveda bi lahko več. Preposlušal ogromno glasbe. Seveda bi lahko več. Motoriral sem več, kot sem sanjal. Tudi to bi lahko več. Vzgajal sem 17 let. Lahko bi še in še. V službi delam, v čemur uživam. Lahko bi še več. Kadim kadar mi paše. Lahko bi še manja, a zdravniki mi pravijo, da to ni preveč. Pijem zmerno. Lahko bi več ali pa manj. Športam kot mi paše, da opravim vsake toliko časa kakšno preizkušnjo, ki presega moja pričakovanja. Lahko bi več, a ne želim. Znam lenariti, da uživam v tem. Lahko bi drugače, a mi tako paše. Živim v najboljši državi. Seveda bi lahko bila tudi ta boljša. "Spustil" sem veliko prijateljev, da gredo svojo pot (ne ukvarjam se z ljudmi, ki mi kradejo energijo). Težko bi jih še več. Vse je tako dobro, da ob vprašanju kaj si še želim v življenju niti ne vem pravega odgovora. To ne pomeni, da sem brez življenja. Le to, da živim tako polno za moje merilo, da lahko tako funkcioniram še naslednjih "sto let". Aktivnosti bodo verjetno prilagojene, a še vedno bom plezal po feratah, osvajal zasnežene vrhove, vozil motor, delal v službi z generacijami, ki jih moram znova in znova spoznavati, se ukvarjati s starši in njihovimi tegobami in veselimi trenutki. Vse prilagojeno meni. Kot meni paše. In prav je tako. Dobro je tako.
Imel sem najlepša dekleta. Najboljšega sina. Imam najboljšo vzmetnico. Najbolj kul stanovanje. Na najboljši lokaciji. Največ denarja. Najboljši motor zame. Najboljši cepin. Bundo. Najboljšo denarnico, telefon, orodje za domača opravila. Vse moje avtomobile. Imam topel dom. Mrzel tuš. Najboljši rekreacijski košarkarski tim upokojencev, tenisa, squasha, smučanja. Imam najlepše gore, morje, ki mi manj pomeni, dober roštilj. Imam najboljši blog zame. Ker edino jaz vem, kaj sporočam. In eno najslabših FB strani. Ta bi pa res lahko bila boljša. Še celo najboljšega tiča (ptiča op. avtorja). Ja, to so materialne stvari. Tudi dekleta in sina štejem med to. Celo ptiča. Ker imam vse to rad.
Nekaterih nisem čisto pustil. Določene ljudi imam, ki se še vedno iščejo. Nekateri za to potrebujejo skoraj pol sveta. Potujejo med celinami, da bi našli dom. Pri podobnih letih. Imam jih še vedno blizu zato, da potrjujem relativnostno teorijo. Da smo vsi drugačni. In prav je tako. Škoda, da več ljudi ne razmišlja trajnostno, dolgoročno in kljub temu uživa. Sem egoist, a vendar živim tako, da sem lahko in s tem ne vplivam negativno na okolico.
Absolutno ... uživam. Relativnost je kul. Zato vedite, da sem zadovoljen. Zadovoljen bom tudi zaključil. Whenever.
Komentarji
Objavite komentar