Le Ljubezen
"Ugotavljam, da vsakič, ko izgubim psa, z njim odide delček mojega srca. In vsak nov pes, ki pride v moje življenje, me obdari z delčkom svojega srca. Če bom živel dovolj dolgo, bodo psi zasedali vse kotičke mojega srca in mogoče bom takrat postal tako dober in ljubeč, kot so oni." - neznani avtor.
Psi so zakon. Pa ptice tudi. Pravzaprav imamo ljudje ljubezni veliko. In dober je ta občutek, ko imaš koga rad in močan je občutek, ko ga izgubiš. Občutek izgube ni uničujoč, saj krepi ravno zato, ker nam je bilo mar, ker smo ljubili.
Kar pomnim, se je začelo s Pipijem. Mali, črni pudelj. No ja, verjetno mešanček blizu hiše z dvema mogočnima drevesoma. Brat je takrat lepo skrbel zanj, a bil je premlad odvzet mami. Pes seveda. Nekega dne je zginil in vem le, da je bil na neki kmetiji, kao bolj srečen do smrti pod avtomobilom.
Potem smo imeli dva japonska galeba. Hitro se jih je zvrstilo 6 vsega skupaj. Vranko, Pevko, Kika, Jakica, Čriček I in Čriček II. Predzadnji je pobegnil. Valili so jajca, frnikole, prenočili pod visečo rožo v kuhinji, se preganjali celo po dnevni sobi in predvsem uživali na morju. Ja, redno smo jih vozili na dopust na morje. Prav čutili so morje.
Ker se mi je priljubil film s kosmatincem, je bil naslednji Dan. Čeh, ki smo ga prevzeli na Dunaju in švercali preko takratne državne meje. Bearded Collie. Bil je bradat, živ, zvedav in pravi ovčar. Glasno se je znal postaviti pod jablano zvečer in z globokim glasom kot Indijanec opravljal dnevni obred. Preživel je parvovirozo, večkrat obiskoval veterinarja zaradi posledic, a nam naredil dobršni del življenja.
Z nami je bila še Cindy. Pritlikava pudlica, na katero je morje nenavadno vplivalo. Tekala in kopala je po plaži kot nora in se zabavala s storži.
Vmes sem za dva tedna pripeljal Cica. Cic je bil žalosten. Na pogled. Baset, ki je s povešenimi očmi ugnobil vsakogar je stikal po smeteh in bil ves bolhast ter glistast. Smo ga urihtali in našli lastnico, ki se ji ni ravno mudilo ponj. Srečanje z Danom mu ni bilo najbolj všeč in bil je ljubosumen celo na Brata. Jp! Je znal zelo dobro pokazati svojo moč.
Podobne vrline preživetja je imela Abby. Pakoštanska gonička, ki je imela neverjetno lepo glavo. Veseljakinja, ki je oboževala družbo, Sine pa je navadno že pol ure pred prihodom zahteval njeno zaprtje, saj je skakala kot poskočen kenguru. Je pa prinesla v familijo še Jakija.
Jaki je nimfoman. Nimfa. Najdenček, ki ima prav tako močan preživetveni nagon, saj redno varuje moj dom, ko sem na motoristični odsotnosti. Tudi družbo je dobil za kakšen teden, a partnerka ni preživela. Ni je pokončal on, temveč ptičja gripa. V tem času ni dobila niti imena. Lahko bi bila Gripa.
Dvem želvam niti ne vem, kako jima je ime. Vem le, da je čiščenje akvarija, terarija dovolj zamudno, da gre Bratu na živce. Sta pa zanimivi bitji, ker spremljata, kaj se dogaja okoli njiju in ne bi verjel, če ne bi doživel.
Trenutno nas poleg nimfe in želv zaposluje Aja. Bradata škotska ovčarka, ki potrjuje, da so Colliji res edinstveni. Živa, dobrovoljna, hkrati pazljiva do otrok. Verjamem, da ni zadnja pasja prijateljica.
Pozabiti pa ne gre Bobbyja, kjer bivša žena z ljubosumjem gleda na vsakokraten jok Cotton-a, ko me zagleda in se prepusti mojemu veselju. Je pa manj navdušen nad Jakijem, ki ljubosumno brani svoje ozemlje in le to konkretno kaže.
No ja. Ljubezen je čudna reč. Boli, ko ljubimo, boli ko izgubimo, a vsakič znova iščemo novo dozo tega čustva.
Psi so zakon. Pa ptice tudi. Pravzaprav imamo ljudje ljubezni veliko. In dober je ta občutek, ko imaš koga rad in močan je občutek, ko ga izgubiš. Občutek izgube ni uničujoč, saj krepi ravno zato, ker nam je bilo mar, ker smo ljubili.
Kar pomnim, se je začelo s Pipijem. Mali, črni pudelj. No ja, verjetno mešanček blizu hiše z dvema mogočnima drevesoma. Brat je takrat lepo skrbel zanj, a bil je premlad odvzet mami. Pes seveda. Nekega dne je zginil in vem le, da je bil na neki kmetiji, kao bolj srečen do smrti pod avtomobilom.
Potem smo imeli dva japonska galeba. Hitro se jih je zvrstilo 6 vsega skupaj. Vranko, Pevko, Kika, Jakica, Čriček I in Čriček II. Predzadnji je pobegnil. Valili so jajca, frnikole, prenočili pod visečo rožo v kuhinji, se preganjali celo po dnevni sobi in predvsem uživali na morju. Ja, redno smo jih vozili na dopust na morje. Prav čutili so morje.
Ker se mi je priljubil film s kosmatincem, je bil naslednji Dan. Čeh, ki smo ga prevzeli na Dunaju in švercali preko takratne državne meje. Bearded Collie. Bil je bradat, živ, zvedav in pravi ovčar. Glasno se je znal postaviti pod jablano zvečer in z globokim glasom kot Indijanec opravljal dnevni obred. Preživel je parvovirozo, večkrat obiskoval veterinarja zaradi posledic, a nam naredil dobršni del življenja.
Z nami je bila še Cindy. Pritlikava pudlica, na katero je morje nenavadno vplivalo. Tekala in kopala je po plaži kot nora in se zabavala s storži.
Vmes sem za dva tedna pripeljal Cica. Cic je bil žalosten. Na pogled. Baset, ki je s povešenimi očmi ugnobil vsakogar je stikal po smeteh in bil ves bolhast ter glistast. Smo ga urihtali in našli lastnico, ki se ji ni ravno mudilo ponj. Srečanje z Danom mu ni bilo najbolj všeč in bil je ljubosumen celo na Brata. Jp! Je znal zelo dobro pokazati svojo moč.
Podobne vrline preživetja je imela Abby. Pakoštanska gonička, ki je imela neverjetno lepo glavo. Veseljakinja, ki je oboževala družbo, Sine pa je navadno že pol ure pred prihodom zahteval njeno zaprtje, saj je skakala kot poskočen kenguru. Je pa prinesla v familijo še Jakija.
Jaki je nimfoman. Nimfa. Najdenček, ki ima prav tako močan preživetveni nagon, saj redno varuje moj dom, ko sem na motoristični odsotnosti. Tudi družbo je dobil za kakšen teden, a partnerka ni preživela. Ni je pokončal on, temveč ptičja gripa. V tem času ni dobila niti imena. Lahko bi bila Gripa.
Dvem želvam niti ne vem, kako jima je ime. Vem le, da je čiščenje akvarija, terarija dovolj zamudno, da gre Bratu na živce. Sta pa zanimivi bitji, ker spremljata, kaj se dogaja okoli njiju in ne bi verjel, če ne bi doživel.
Trenutno nas poleg nimfe in želv zaposluje Aja. Bradata škotska ovčarka, ki potrjuje, da so Colliji res edinstveni. Živa, dobrovoljna, hkrati pazljiva do otrok. Verjamem, da ni zadnja pasja prijateljica.
Pozabiti pa ne gre Bobbyja, kjer bivša žena z ljubosumjem gleda na vsakokraten jok Cotton-a, ko me zagleda in se prepusti mojemu veselju. Je pa manj navdušen nad Jakijem, ki ljubosumno brani svoje ozemlje in le to konkretno kaže.
No ja. Ljubezen je čudna reč. Boli, ko ljubimo, boli ko izgubimo, a vsakič znova iščemo novo dozo tega čustva.
Komentarji
Objavite komentar