Logical

When I was young, it seemed that life was so wonderful
A miracle, oh it was beautiful, magical
And all the birds in the trees, well they'd be singing so happily
Oh joyfully, playfully watching me
But then they send me away to teach me how to be sensible
Logical, oh responsible, practical
And they showed me a world where I could be so dependable
Oh clinical, oh intellectual, cynical

There are times when all the world's asleep
The questions run too deep
For such a simple man
Won't you please, please tell me what we've learned
I know it sounds absurd
Please tell me who I am

I said, watch what you say or they'll be calling you a radical
Liberal, oh fanatical, criminal
Won't you sign up your name, we'd like to feel you're Acceptable
Respectable, oh presentable, a vegetable!
Oh, take it take it yeah

But at night, when all the world's asleep
The questions run so deep
For such a simple man
Won't you please tell me what we've learned
I know it sounds absurd
Please tell me who I am, who I am, who I am, who I am
'Cause I was feeling so logical
D-d-digital
One, two, three, five
Oh, oh, oh, oh
It's getting unbelievable

Written by Richard Davies, Roger Hodgso

Ne vem, kako to pride, a glasbo sem imel rad od malega. Mejnik, ki se ga spomnim je bil z Bratom, ko sem globoko začutil Depeche in morda so mi tudi zato tako ljubi, a začelo se je že veliko prej. Sistematično v drugem razredu.

Vedno sem žele igrati orgle. Ampak one električne. Sintesizer po moje. A starša sta me dala v Kulturno umetniško društvo Svoboda Celje. Sam nisem vedel, kje sem. Eno leto so me pitali z notami, kaj katera pika pomeni in nato je napočil čas, ko je vodja vprašala, kaj bo kdo igral. Brač, Bugarija, Bisernica, Berda ... meni neznana imena in ko sem moral jaz izbrati nisem vedel ničesar. Nisem si niti zapomnil imena inštrumentov in zato sem dobil dodaten teden, da se odločim. Doma nisem upal niti povedati, da nisem zasledil orgel. Morda pa bi potem vsaj klavir, sem imel v glavi. A, ko sem naslednjič prišel, so se vsi že odločili, le jaz sem rekel orgle. Smeh. Po smehu me učiteljica vpraša, kaj pa bom v resnici igral, sem prosil, da mi še enkrat pove opcije. in med naštevanjem inštrumentov sem si zapomnil zadnje izrečenega in to je Brač. No to. A, to ni bilo dovolj. I. Brač, II. Brač ali III. Brač? Hmm. Prvi, ne? Ja. 10 let sem igral vodilni inštrument v tamburaškem orkestru. Vzljubil sem ga, dasiravno sem dal skozi vsaj štiri generacije in tako štirikrat igral iste pesmi. Ahh. Vmes sem celo, ne vem po kakšnem naključju igral celo klavir nekaj mesecev. In naredil par letnikov kitare. A, želje se ni dalo izpolniti, ker nisem imel prave podlage. Teorije. Le kje pritisnem in kako dolgo držim, če je takšna ali drugačna nota. Ni šlo in ne gre. Brez očitka pa lahko rečem, da sta starša zafrknila glede tega! Zagotovo bi danes igral v kakšnem orkestru z nizko plačo, obremenjen z obstankom le tega, a bil bi vesel. Sem zelo uspešen, a bil bi vsaj enako vesel.

Nisem prestar, da se ne bi mogel naučiti klavirja. A nisem več prepričan, da si to želim. Rad ga poslušam. Neizmerno. Tudi kitaro. Poznam celo občutek, kako je igrati, morda pa ravno zato toliko raje poslušam. A neverjetno je, kako me pritegne klavirska glasba. Če je v kombinaciji s kitaro ali čelom, še toliko bolj. Ne morem verjeti, koliko mi to pomeni. A nimam zamer, niti neizpolnjenih želja glede muziciranja. Danes uživam v poslušanju tega. Vem tudi, da ne morem vrteti glasbe na žurih, ker imam svojstven okus in me prenašam jugo šlagerjev, niti nemške smučarske muzike kot Helene Fisher. Le mojo, pa naj bo žagarija, elektronska ali jokasta.

Kar zadnje dni pogrešam je on, ki je prehitro odšel. 77 in en teden. Tudi če bi bilo še dvajset dodatnih, bi bilo prehitro. Nikoli nismo pripravljeni na odhod. Ker ne vemo, kako to izgleda. Kaj pusti za sabo. Kako izgleda praznina. Spomnim se vseh del v garaži, vseh obnov koles, motorjev, švasanja ... in tega, da sem z Alfo vozil preko 200 km/h do policijske postaje, kjer sem se moral z njim soočit. In jutra, ko je bil Brat na služenju vojaškega roka in krikov mame ter krigla. Hja. Zanimivo, kaj vse si ljudje zapomnimo. A ga imam rad. Kakorkoli obrnemo.