Vonj ali voh
Grem scat. Lulat. Na WC. Guess what. Pisoar s plastiko z vonjem ... robid.
Ne morem verjet. greš v WC in ne vonjaš več svojega urina, dreka neznanca, temveč vonj po vaniliji, ki je ne dosežeš niti ob kuhanju vanilijevega kolača ampak na WC-ju na časovnem dozirniku.
Zanimivo mi je, ker se voham. Svoje telo, ki drugače diši kot včasih. Pravzaprav ima vonj. Če sem realen, smrdim. Vsaj sebi. Včasih nisem. Že, ko se zbudim, smrdim. No ja, morda malo pretiravam, a imam vonj. Ko sem bil majhen, nisem mogel razumeti staršev, zakaj se moramo problačiti v hribih. Danes je drugače. Danes se znojim, danes smrdim. Hormoni. Včasih sem povohal napravo in sem vedel, od kod je. Nemške so dišale. Nemški avtomobili so drugače dišali kot francoski. Za vso elektroniko sem vedel, od kod je. Danes temu ni tako. Tudi proizvajalci avtomobilov so priznali, da uporabljajo lepila, ki imajo sebi lasten vonj.
Kakorkoli. Ne morem verjet, ko se peljem s kom v avtomobilu, ki ima osvežilec zraka. To nima veze z osvežilcem, temveč le z vonjem. Sin se je peljal z avtiomobilom, kjer ga je osvežilec spremljal doberšen del poti, a kmalu spoznal, da potrebuje odmor, da se nadiha svežega zraka. To so res drugačni tipi ljudi.
Tudi jaz ne prenesem pol urne terapije osvežilca zraka. Še manj lulanja na plastiko z vonjem robid. V bistvu ne razumem razloga, da spreminjamo vonj nečesa, kjer je pomembna čistoča. Če je avto čist, ni potreben čistilec zraka. Če je WC čist, ni potrebna plastika z vonjem po robidah.
Smrdim. Po sebi. Včasih dišim. Po sebi. Sicer pa z leti voham čedalje manj, kar je posledica tudi kajenja. Skuril sem že veliko celic zadoženih za voh.
Ne morem verjet. greš v WC in ne vonjaš več svojega urina, dreka neznanca, temveč vonj po vaniliji, ki je ne dosežeš niti ob kuhanju vanilijevega kolača ampak na WC-ju na časovnem dozirniku.
Zanimivo mi je, ker se voham. Svoje telo, ki drugače diši kot včasih. Pravzaprav ima vonj. Če sem realen, smrdim. Vsaj sebi. Včasih nisem. Že, ko se zbudim, smrdim. No ja, morda malo pretiravam, a imam vonj. Ko sem bil majhen, nisem mogel razumeti staršev, zakaj se moramo problačiti v hribih. Danes je drugače. Danes se znojim, danes smrdim. Hormoni. Včasih sem povohal napravo in sem vedel, od kod je. Nemške so dišale. Nemški avtomobili so drugače dišali kot francoski. Za vso elektroniko sem vedel, od kod je. Danes temu ni tako. Tudi proizvajalci avtomobilov so priznali, da uporabljajo lepila, ki imajo sebi lasten vonj.
Kakorkoli. Ne morem verjet, ko se peljem s kom v avtomobilu, ki ima osvežilec zraka. To nima veze z osvežilcem, temveč le z vonjem. Sin se je peljal z avtiomobilom, kjer ga je osvežilec spremljal doberšen del poti, a kmalu spoznal, da potrebuje odmor, da se nadiha svežega zraka. To so res drugačni tipi ljudi.
Tudi jaz ne prenesem pol urne terapije osvežilca zraka. Še manj lulanja na plastiko z vonjem robid. V bistvu ne razumem razloga, da spreminjamo vonj nečesa, kjer je pomembna čistoča. Če je avto čist, ni potreben čistilec zraka. Če je WC čist, ni potrebna plastika z vonjem po robidah.
Smrdim. Po sebi. Včasih dišim. Po sebi. Sicer pa z leti voham čedalje manj, kar je posledica tudi kajenja. Skuril sem že veliko celic zadoženih za voh.
Komentarji
Objavite komentar