Kaj nas definira?
Postavitev družine. Bilo je kar več kot 10 let nazaj. Delavnice g. Mateja Škufce. Zanimiva izkušnja sploh za nekoga, ki je kinestet. Družinsko drevo in igranje vlog. Nekako sem si znal razložiti in sodelovati. Še posebej mi je ostalo v spominu nošenje nahrbtnika. Nekateri počnejo vse svoje življenje. Nosijo nahrbtnilk.
Večkrat srečam ljudi, ki ga nosijo in se ne ločijo od njega. Tudi sam ga nosim, a se znam ločiti od njega. Prvi je bil hribovski z alu ogrodjem, ki je šel z mano vsepovsod. Tudi v Makedonijo. Z majhnim medvedkom, ki me je spominjal na ... Pojma več nimam na koga. Se ga pa nisem otresel, ker je še vedno na podstrešju rojstne hiše. Le z mano ni šel. Spomnim se tudi vojaškega, ki mi je večkrat rešil življenje, ker je bilo res naporno doživetje služenje vojaškega roka, a sem že prvi vikend z njim zaključil. Je res, da sem ga iz podstrešja vzel s sabo, a nikoli več uporabil. Ker sem bil študent, sem padal na znižanja in tako kupil 55 + 10 Karrimorja. Ta me je spremljal kar doberšen del poti po kribih in vedno ožulil. Ramena in prsa so bila podpluta in tako je šel v pokoj. Sledil je spet v akcijo Mammut, ki ga še danes rad uporabljam. Vsak korak ga slišim, saj ogrodje ječi, a je ravno prav majhen, da s sabo ne nosim več ničesar, kar je nujno. In s tem sem zelo zadovoljen. Osvobojen. Je res, da sem vmes kupil malce večjega, za tri, štiri dnevne ture in ni ravno napreden, a je moj. Ta je odličen. Kot vsi moji bivši. Z zadnjima dvema bom shajal. Vsaj še nekaj časa, če ne do konca.
Sam ne nosim več ničesar, kar ni nujno potrebno. Le moj multitool, ki je ostanek pradavnega načina preživetja. Nekateri pa še nosijo s sabo vse. Posladek, preveč obleke, dvoje rezervne stvari, tablice z naslovom, ključavnice, pivo, dodatne baterije ... Ne žolne, lavinske lopate ali sonde. Ne. Imam pa občutek, da takšni tipi ljudi imajo težave z zobmi. No ja, poznam le dva takšna. Ampak tudi mene boli moj. A, ga imam rad. Sem zadovoljen z njim, dasiravno me vsak večer spominja na to, da se staram. Dokler čutim le njega, je ok.
Nimam več energije ukvarjanja z ljudmi, ki imajo pretežak nahrbtnik. Ker ob nošnji le tega pridejo na dan vse frustracije in tegobe, ki jih nahrbtnik le sproži. Starši niso krivi za naše vedenje. Starše ne moremo izbirati. Ti so dani. So naši. Eni bolj ljubeči, drugi manj. A tako in tako ne poznamo razlike, ker imamo le ene. Verjamem, da se pozna vzgoja, ne pa da nas definirajo. To nikakor. To je naša zavestna odločitev. Ali izgovor.
Da nimam energije za travme preteklosti, je moja slabost. Ali pa ne. Sina sem pomagal vzgajati in ponosen sem na to. Ne le, da ni slab ampak sem zelo ponosen nanj. Če pa se mi ne da ukvarjati z odraslimi s prevelikim nahrbtnikom, pa priznam. Kriv sem!
Večkrat srečam ljudi, ki ga nosijo in se ne ločijo od njega. Tudi sam ga nosim, a se znam ločiti od njega. Prvi je bil hribovski z alu ogrodjem, ki je šel z mano vsepovsod. Tudi v Makedonijo. Z majhnim medvedkom, ki me je spominjal na ... Pojma več nimam na koga. Se ga pa nisem otresel, ker je še vedno na podstrešju rojstne hiše. Le z mano ni šel. Spomnim se tudi vojaškega, ki mi je večkrat rešil življenje, ker je bilo res naporno doživetje služenje vojaškega roka, a sem že prvi vikend z njim zaključil. Je res, da sem ga iz podstrešja vzel s sabo, a nikoli več uporabil. Ker sem bil študent, sem padal na znižanja in tako kupil 55 + 10 Karrimorja. Ta me je spremljal kar doberšen del poti po kribih in vedno ožulil. Ramena in prsa so bila podpluta in tako je šel v pokoj. Sledil je spet v akcijo Mammut, ki ga še danes rad uporabljam. Vsak korak ga slišim, saj ogrodje ječi, a je ravno prav majhen, da s sabo ne nosim več ničesar, kar je nujno. In s tem sem zelo zadovoljen. Osvobojen. Je res, da sem vmes kupil malce večjega, za tri, štiri dnevne ture in ni ravno napreden, a je moj. Ta je odličen. Kot vsi moji bivši. Z zadnjima dvema bom shajal. Vsaj še nekaj časa, če ne do konca.
Sam ne nosim več ničesar, kar ni nujno potrebno. Le moj multitool, ki je ostanek pradavnega načina preživetja. Nekateri pa še nosijo s sabo vse. Posladek, preveč obleke, dvoje rezervne stvari, tablice z naslovom, ključavnice, pivo, dodatne baterije ... Ne žolne, lavinske lopate ali sonde. Ne. Imam pa občutek, da takšni tipi ljudi imajo težave z zobmi. No ja, poznam le dva takšna. Ampak tudi mene boli moj. A, ga imam rad. Sem zadovoljen z njim, dasiravno me vsak večer spominja na to, da se staram. Dokler čutim le njega, je ok.
Nimam več energije ukvarjanja z ljudmi, ki imajo pretežak nahrbtnik. Ker ob nošnji le tega pridejo na dan vse frustracije in tegobe, ki jih nahrbtnik le sproži. Starši niso krivi za naše vedenje. Starše ne moremo izbirati. Ti so dani. So naši. Eni bolj ljubeči, drugi manj. A tako in tako ne poznamo razlike, ker imamo le ene. Verjamem, da se pozna vzgoja, ne pa da nas definirajo. To nikakor. To je naša zavestna odločitev. Ali izgovor.
Da nimam energije za travme preteklosti, je moja slabost. Ali pa ne. Sina sem pomagal vzgajati in ponosen sem na to. Ne le, da ni slab ampak sem zelo ponosen nanj. Če pa se mi ne da ukvarjati z odraslimi s prevelikim nahrbtnikom, pa priznam. Kriv sem!
Komentarji
Objavite komentar