Leta (ni)so pomembna
Moj Tamal je imel maturantski ples.
Svojega se spomnim, da ni bil nič posebnega. Pravzaprav se ga ne spomnim. Spomnim se občutka pri četvorki, treme, nerodnosti pri plesu in kako komaj čakam, da se vse konča.
Še danes mi sprejemi niso priljubljeni dogodki. Plesi še manj. Sem izrazita oseba, ki lahko izvaja le eno aktivnost. Pa to ni čisto res, ker znam dihati, loviti ravnotežje, žvižgati in še kaj zraven. Pri plesu pa koordinacija gibov ne sledi temu, kar useša slišijo. Še posebej to velja, kadar glasba prevladuje. Se večkrat zalotim, da se med plesom kar ustavim. A, to ni tema.
Na njegovem maturantskem plesu sem imel ravno tako tremo. Sicer drugačno. Tudi rosne oči, ko ga gledam, kak mož je. In kako je pozoren. Se celo izpostavi vsake toliko časa. A vseeno so to le veliki otroci. Otroci, ki želijo biti odrasli. Celo mislijo, da so. Saj na nek način so res.
Pa me en "mladič" vpraša, če bi se vrnil v ta leta. Nak. Ne bi. Bilo je lepo. A, takrat se mi je zdelo, da sem imel toooliko problemov, da je vse tako težko in sem manj videl, kako mi je lepo. Šele kasneje, nekje proti koncu fakultete sem spoznal, kako deluje samozavest in da je to nekaj lepega in močnega.
Danes sem v glavi celo bolj "mladosten" kot takrat. Pa ne zaradi druge pubertete. Že nekaj časa sem rad s sabo. Uživam v še tako drobnih trenutkih, ki se zgodijo vsak dan. Znam se ustaviti, pogledati nazaj in biti ponosen, da vsak večer, no ja skoraj, mirno zaspim. Vse kar se pojavi vmes je odvisno tudi od mene. Nikoli pa brez mene. Sprejemanje odločitev, reševanje težav, uživanje, vse je vsaj deloma odvisno od mene. In to mi je v užitek. Toliko večji danes, kot me je obremenjevalo v preteklosti.
Res prinašajo leta spremembe, tako v fiziki telesa, razmišljanju, a odlično je vsako leto. Kot pri otrocih, ki so v vsakem obdobju drugačni, ko izkušnje oblikujejo človeka.
Če je spoštovanje in ni merjenja moči, potem leta res niso pomembna.
Svojega se spomnim, da ni bil nič posebnega. Pravzaprav se ga ne spomnim. Spomnim se občutka pri četvorki, treme, nerodnosti pri plesu in kako komaj čakam, da se vse konča.
Še danes mi sprejemi niso priljubljeni dogodki. Plesi še manj. Sem izrazita oseba, ki lahko izvaja le eno aktivnost. Pa to ni čisto res, ker znam dihati, loviti ravnotežje, žvižgati in še kaj zraven. Pri plesu pa koordinacija gibov ne sledi temu, kar useša slišijo. Še posebej to velja, kadar glasba prevladuje. Se večkrat zalotim, da se med plesom kar ustavim. A, to ni tema.
Na njegovem maturantskem plesu sem imel ravno tako tremo. Sicer drugačno. Tudi rosne oči, ko ga gledam, kak mož je. In kako je pozoren. Se celo izpostavi vsake toliko časa. A vseeno so to le veliki otroci. Otroci, ki želijo biti odrasli. Celo mislijo, da so. Saj na nek način so res.
Pa me en "mladič" vpraša, če bi se vrnil v ta leta. Nak. Ne bi. Bilo je lepo. A, takrat se mi je zdelo, da sem imel toooliko problemov, da je vse tako težko in sem manj videl, kako mi je lepo. Šele kasneje, nekje proti koncu fakultete sem spoznal, kako deluje samozavest in da je to nekaj lepega in močnega.
Danes sem v glavi celo bolj "mladosten" kot takrat. Pa ne zaradi druge pubertete. Že nekaj časa sem rad s sabo. Uživam v še tako drobnih trenutkih, ki se zgodijo vsak dan. Znam se ustaviti, pogledati nazaj in biti ponosen, da vsak večer, no ja skoraj, mirno zaspim. Vse kar se pojavi vmes je odvisno tudi od mene. Nikoli pa brez mene. Sprejemanje odločitev, reševanje težav, uživanje, vse je vsaj deloma odvisno od mene. In to mi je v užitek. Toliko večji danes, kot me je obremenjevalo v preteklosti.
Res prinašajo leta spremembe, tako v fiziki telesa, razmišljanju, a odlično je vsako leto. Kot pri otrocih, ki so v vsakem obdobju drugačni, ko izkušnje oblikujejo človeka.
Če je spoštovanje in ni merjenja moči, potem leta res niso pomembna.
Komentarji
Objavite komentar