Tamal (pog. Tamau)
Vedno sem bil in še vedno kdaj slišim. Tamal. Pa sploh nisem majhen. Pravzaprav sem v družini najdaljši. Ali najvišji. Kakor vam je ljubše.
Se spomnim svojih srednješolskih, ko ... sem bil še otrok. Sicer resen, a v resnici le velik otrok. Na začetku srednje sem zrasel 18 cm v enem letu in bil živi dokaz, da se je človeštvo razvilo iz opice. Dolge roke, sključena drža, neenakomerni proporci. Vse kar se je do zadnjega letnika spremenilo, so bili mozolji. In da želim na svoje. Študirati izven rodnega kraja.
Danes je moj Tamal tik pred maturantskim plesom. Lepo. Kar mi je nenavadno je to, da je čas res relativen. Tako hitro gre vse. Zato pa živim na način, da pustim za sabo tiste, ki ne sledijo. Grdo, ne? Ko gledam mojega Tamalega, vidim da je sicer poln idej, idealov, želja in super je to. V resnici pa le velik otrok. V smislu, da imava kontakt, kot bi ga lahko le želel. Narava res poskrbi, da sami gredo iz gnezda. Verjetno kasneje začnemo starši vleči nazaj, seveda če se le da. No, to jaz ne bom počel. Pa ne zato, ker ni dobro, temveč ker sam živim na polno.
Res nas zaznamuje okolica, a sami izbiramo poti in način življenja. Zato mi je v toliko večje veselje, ko spoznam ljudi, ki prav tako Živijo. Ja, z veliko začetnico. Je kot motor, ki ima dovolj moči. Kot gora, ki le stoji in nanjo lezeš, se matraš in na vrhu ugotoviš, da si tam zaradi svojega užitka. Ni razgled tisto, niti pot, temveč energija.
Rad imam ljudi z energijo. Lastno energijo. Ne tistih, ki se priklopijo na druge, da imajo dober pospešek, a nato kot mokra cunja obležijo. A cunja vsaj ne krivi drugih.
Zato sem ponosen, da bom del mature sina, del obdobja, ki je bilo v mojih letih prelomno in čudovito. Kot je čudovit današnji dan.
Tamal!
Se spomnim svojih srednješolskih, ko ... sem bil še otrok. Sicer resen, a v resnici le velik otrok. Na začetku srednje sem zrasel 18 cm v enem letu in bil živi dokaz, da se je človeštvo razvilo iz opice. Dolge roke, sključena drža, neenakomerni proporci. Vse kar se je do zadnjega letnika spremenilo, so bili mozolji. In da želim na svoje. Študirati izven rodnega kraja.
Danes je moj Tamal tik pred maturantskim plesom. Lepo. Kar mi je nenavadno je to, da je čas res relativen. Tako hitro gre vse. Zato pa živim na način, da pustim za sabo tiste, ki ne sledijo. Grdo, ne? Ko gledam mojega Tamalega, vidim da je sicer poln idej, idealov, želja in super je to. V resnici pa le velik otrok. V smislu, da imava kontakt, kot bi ga lahko le želel. Narava res poskrbi, da sami gredo iz gnezda. Verjetno kasneje začnemo starši vleči nazaj, seveda če se le da. No, to jaz ne bom počel. Pa ne zato, ker ni dobro, temveč ker sam živim na polno.
Res nas zaznamuje okolica, a sami izbiramo poti in način življenja. Zato mi je v toliko večje veselje, ko spoznam ljudi, ki prav tako Živijo. Ja, z veliko začetnico. Je kot motor, ki ima dovolj moči. Kot gora, ki le stoji in nanjo lezeš, se matraš in na vrhu ugotoviš, da si tam zaradi svojega užitka. Ni razgled tisto, niti pot, temveč energija.
Rad imam ljudi z energijo. Lastno energijo. Ne tistih, ki se priklopijo na druge, da imajo dober pospešek, a nato kot mokra cunja obležijo. A cunja vsaj ne krivi drugih.
Zato sem ponosen, da bom del mature sina, del obdobja, ki je bilo v mojih letih prelomno in čudovito. Kot je čudovit današnji dan.
Tamal!
Komentarji
Objavite komentar