OCD
Obsesivna kompulzivna motnja. Tako pač pravijo. Pa se (še) ne strinjam. Nosim že očala. Za slabše svetlobne razmere.
Še vedno rad poslušam glasbo. Še vedno sem sanjač. Še vedno imam rad. Le vidim ne najbolje, kadar je slabša svetloba. Pravijo, da pride z leti. Kako to? Če pa še nisem star? Še vedno čutim enako. Kot 20 letni mulc. Celo fiziko sem spravil na nivo, da me ne boli križ ali kaj podobnega. Na tenisu sem med boljšimi. Na košarki prav tako. Pri teku bi rad našel koga, ki me na daljše proge premaga. Za hribe da ne govorim. Ja vem, da pravijo, da ne priznam. Pa ni čisto tako. Vem, koliko sem star.
Pisalna miza je že deset let brez enega papirja. Le računalnik in zadnje čase še stacionarni telefon, kjer je definirana le prevezava. Nič. Tudi v telefonu ni SMSov, na Messengerju sporočil. Pač me moti in to "počistim". Vse imam rad sterilno. Tako pravi moj Sine. Ampak če bi imel OCD, se ne bi mogel odreči marsičemu. Ali pač.
Stanovanje. Rad ga imam. A je le kup opeke in zapolnjen s stvarmi, ki jih imam rad od delovnega pulta v kuhinji, ki je povišan do omar prilagojenih meni. Kleti in glasbene kulise, ki jo zadnje leta sestavljajo komponente Marantz in Bose. Nimam se težave ločiti od tega. Niti približno. Pa imam vse to rad. Neskončno. Kot sem že večkrat dejal, sem otrok outsourcinga in tako mi ni problem živeti kjerkoli. Rad le to poudarjam, da "se ve", da imam to rad. Tudi Sineta bi rad navadil na to. Se mora spet preseliti. Mora. Da ve, da se bo selil, dokler sam ne ugotovi, kje bo obstal ali pa ne. Sicer pa že kakšno leto ne uživam v kuhanju v stanovanju, ker sem preredko "doma". Glasbe pa itak ne poslušam na glas odkar so bili kolegi policaji na obisku.
A še vedno mi svetujejo, naj ne brišem SMSov, naj pustim kakpen papir na mizi, naj ne odstranim skodelice, ki je ne uporabljem kvartal. Tudi obleke, ki ne nosim vsaj eno leto. Še viski sem začel piti zato, da ne dela zmede v kuhinji. No ja, japonski ima posebno mesto.
Kaj pa ptič? Kaj pa vsi ambasadorji, ki sem jih spoznal? Za ptiča ne povem, za ambasadorje pa lahko rećem le to, da nekatere naslavljam z Mr. Ambasadro, nekater pa ne.
Minimalizem je na pohodu.
Še vedno rad poslušam glasbo. Še vedno sem sanjač. Še vedno imam rad. Le vidim ne najbolje, kadar je slabša svetloba. Pravijo, da pride z leti. Kako to? Če pa še nisem star? Še vedno čutim enako. Kot 20 letni mulc. Celo fiziko sem spravil na nivo, da me ne boli križ ali kaj podobnega. Na tenisu sem med boljšimi. Na košarki prav tako. Pri teku bi rad našel koga, ki me na daljše proge premaga. Za hribe da ne govorim. Ja vem, da pravijo, da ne priznam. Pa ni čisto tako. Vem, koliko sem star.
Pisalna miza je že deset let brez enega papirja. Le računalnik in zadnje čase še stacionarni telefon, kjer je definirana le prevezava. Nič. Tudi v telefonu ni SMSov, na Messengerju sporočil. Pač me moti in to "počistim". Vse imam rad sterilno. Tako pravi moj Sine. Ampak če bi imel OCD, se ne bi mogel odreči marsičemu. Ali pač.
Stanovanje. Rad ga imam. A je le kup opeke in zapolnjen s stvarmi, ki jih imam rad od delovnega pulta v kuhinji, ki je povišan do omar prilagojenih meni. Kleti in glasbene kulise, ki jo zadnje leta sestavljajo komponente Marantz in Bose. Nimam se težave ločiti od tega. Niti približno. Pa imam vse to rad. Neskončno. Kot sem že večkrat dejal, sem otrok outsourcinga in tako mi ni problem živeti kjerkoli. Rad le to poudarjam, da "se ve", da imam to rad. Tudi Sineta bi rad navadil na to. Se mora spet preseliti. Mora. Da ve, da se bo selil, dokler sam ne ugotovi, kje bo obstal ali pa ne. Sicer pa že kakšno leto ne uživam v kuhanju v stanovanju, ker sem preredko "doma". Glasbe pa itak ne poslušam na glas odkar so bili kolegi policaji na obisku.
A še vedno mi svetujejo, naj ne brišem SMSov, naj pustim kakpen papir na mizi, naj ne odstranim skodelice, ki je ne uporabljem kvartal. Tudi obleke, ki ne nosim vsaj eno leto. Še viski sem začel piti zato, da ne dela zmede v kuhinji. No ja, japonski ima posebno mesto.
Kaj pa ptič? Kaj pa vsi ambasadorji, ki sem jih spoznal? Za ptiča ne povem, za ambasadorje pa lahko rećem le to, da nekatere naslavljam z Mr. Ambasadro, nekater pa ne.
Minimalizem je na pohodu.
Komentarji
Objavite komentar