Dobrota ni sirota

Kakorkoli obrnem, se vsi dogodki odvijajo kot v pesmih. Vem, da sem vedno bil malce melanholičen ali pa zasanjan oz. sem si predstavljal svoje življenje. To še vedno počnem. Tri leta. Odkar nisem nič napisal. Tako pač je. Staram se. Sivi lasje. Vsako juro me spomi bolečina v gležnju, kolenu. V križu ne več odkar telovadim. Ne morem pa verjeti, da se staranje v moderni družbi vidi s tem, da je glava ista, fizika pa ima svojo pot. Sicer nimam mentalno težav s tem, bolj s tem, kar mi kaže sin. Nezavedno. Nenamerno. Po eni strani je svet čedalje bolj plehenk, po drugi pa imajo prav. Seveda imajo prav. Saj bodo nasledili nas. Našo zapuščino. In poslušam Billie Elish. Happier Than Ever. Fenomenalen komad. Speven, kitarce. Besedila pa tako nisem nikoli poslušal. Bah. Ni res. Vćasih jih pa.  Kako to izgleda danes? Star 50 let. Vesel sem, da sem takšen, kot sem, vesel, da imam sina, imam partnerja, v glavnem vse ok. Mi je pa ob pesmih kot Billie Elish všeč to, da ima trenutna generacija ena...

Film. Znana igralka ima lasuljo. Se vidi po tem, kako gre skozi lase. Niso njeni. Pa saj ni pomembno. Gre le za film. Je tudi v življenju tako? Sin se je preselil. Jaz še vedno v isti službi. Hmm. Sem pa preseljen, Vsaj delu, kar sem gradil, sem se odpovedal. No ja. Kaj pa je to? Stanovanje, pohištvo in kar je v njem? Res ni nič takšnega se odpovedati nečemu, kar ni živo. Še celo motor je prišel ogledati nekdo, ki nima pojma, koliko mi pomeni. Ampak to so le nepremilčnine in premičnine. Jaz s stem nimam težav. Pa res? Ali poslušam glasbo v stereo tehniki ali le iz ene škatle, kuham na premajhnem pultu, parkiram na preozkem parkirnem mestu in shranjujem v dveh kleteh. Seveda. Werner bi zapel Ne gane me. In prav je tako. Lahko grem več korakov nazaj. S tem je življenje le bolj pestro. Sem pa zato pridobil nekaj, kar vrednotim veliko več.

Obsesivna kompulzivna motnja. Tako pač pravijo. Pa se (še) ne strinjam. Nosim že očala. Za slabše svetlobne razmere. Še vedno rad poslušam glasbo. Še vedno sem sanjač. Še vedno imam rad. Le vidim ne najbolje, kadar je slabša svetloba. Pravijo, da pride z leti. Kako to? Če pa še nisem star? Še vedno čutim enako. Kot 20 letni mulc. Celo fiziko sem spravil na nivo, da me ne boli križ ali kaj podobnega. Na tenisu sem med boljšimi. Na košarki prav tako. Pri teku bi rad našel koga, ki me na daljše proge premaga. Za hribe da ne govorim. Ja vem, da pravijo, da ne priznam. Pa ni čisto tako. Vem, koliko sem star. Pisalna miza je že deset let brez enega papirja. Le računalnik in zadnje čase še stacionarni telefon, kjer je definirana le prevezava. Nič. Tudi v telefonu ni SMSov, na Messengerju sporočil. Pač me moti in to "počistim". Vse imam rad sterilno. Tako pravi moj Sine. Ampak če bi imel OCD, se ne bi mogel odreči marsičemu. Ali pač. Stanovanje. Rad ga imam. A je le kup opeke i...

Poznate ta film? Tako se počutim. Živim že ... ne vem koliko življenj. In v tem, zadnjem, ne morem pisati. Zanimivo, ne? Zakaj ne? Pojma nimam. Očitno porabim svojo zalogo besed čez dan, da ne ostane nič za blog. In pogrešam to. V bistvu sem prej bolj zuupal blogu kot danes. Tudi glasbo manj poslušam. Hmm.

Nočem, da okolje izoblikuje mene. Želim, da jaz oblikujem okolje. Kaj vse se ne zavedamo dokler ne izgubimo. Starša sta bila ljubeča. Bolj, kot večina. Kako to vem? Ker sta se s tem obremenjevala. Da sta premalo. Vem tudi zato, ker znam opazovati ostale. Ne nosim nobene krivde, da sem jima dal premalo, da nisem izpolnil pričakovanj, ker sta pokazala, da sta zadovoljna s tem, da sem sam zadovoljen. Ne moreš vnaprej predvideti, kako se bodo otroci odzivali. Ko je Oče zbolel za rakom, je bilo čisto normalno. Kot veliko njih, je bil tudi Oče eden njih. In nisem dajal preveč pozornosti na to, saj imamo zato medicino, ne? Nalašč je vprašaj. Menim pa, da je potek njegove bolezni kot potek ljubezni. Trud obvladovanja, vzporedno življenje, odpiranje področij pogovora o katerih se sicer ne govori. Še bi lahko našteval. Prvič sem bil štiri mesece na off. Odpravnina in nisem želel takoj v drugo službo. Ta čas sem preživel s človekom, ki bo odšel, ki mi ne nudi neposredne prihodnosti. Niti nise...

... so še vedno hr ibi.  Danes Grintovec iz Suhadolnika.  7 ur matranja. Sem sicer vedel, da se bom matral. A sem že očitno pozabil, kako zajebana gora je. Zjutraj je bilo -8 in še pihalo, tako da sem vsaj štirikrat skoraj odnehal. Skoraj. Nisem mogel več. Vse dobre izgovore sem imel. Ne čutim prstov na nogah, cepin sem pospravil, ker nisem čutil več rok, pihalo kot pri norcih, nevarno, ker je veliko spihanega snega in spodaj led. Še od Kokrškega sedla do Suhadolnika navzdol sem takooo švical, saj me je bilo pošteno strah zaradi drsenja. Dereze spodaj niso pomagale, ker je bilo brez snega le po poti led. No, dost jamranja. Fajn je!  Rad imam to. Zanima me le, ali s starostjo postanemo bolj ali manj vztrajni? Ker previden sem bolj. Včasih sem dol dirjal, kot se mi je zazdelo, danes res pazim na vsak korak. Je res, da tudi zaradi bolečin križa, a to je druga zgodba. Vztrajnost pa ne vem. Ali zaradi modrosti (s tem mislim količino izgovorov, ki jih slišimo tekom živ...