Prej žal ne veš
Nočem, da okolje izoblikuje mene. Želim, da jaz oblikujem okolje.
Kaj vse se ne zavedamo dokler ne izgubimo. Starša sta bila ljubeča. Bolj, kot večina. Kako to vem? Ker sta se s tem obremenjevala. Da sta premalo. Vem tudi zato, ker znam opazovati ostale. Ne nosim nobene krivde, da sem jima dal premalo, da nisem izpolnil pričakovanj, ker sta pokazala, da sta zadovoljna s tem, da sem sam zadovoljen. Ne moreš vnaprej predvideti, kako se bodo otroci odzivali.
Ko je Oče zbolel za rakom, je bilo čisto normalno. Kot veliko njih, je bil tudi Oče eden njih. In nisem dajal preveč pozornosti na to, saj imamo zato medicino, ne? Nalašč je vprašaj. Menim pa, da je potek njegove bolezni kot potek ljubezni. Trud obvladovanja, vzporedno življenje, odpiranje področij pogovora o katerih se sicer ne govori. Še bi lahko našteval. Prvič sem bil štiri mesece na off. Odpravnina in nisem želel takoj v drugo službo. Ta čas sem preživel s človekom, ki bo odšel, ki mi ne nudi neposredne prihodnosti. Niti nisem nadoknadil morebitnih zamujenih priložnosti, ker jih ne moreš. Bil sem le jaz. In ker sem bil sam s sabo, sem spoznal marsikaj. Zjutrj v avto, v hribe, ob času obiskov že v bolnišnici pri njem. Včasih sem si celo izmislil, zakaj nisem že zjutraj pri njemu.
Menim, da se je izteklo, kot se pač izteče. Ne, ker je tako hotel Bog ali kdorkoli. Bolezen dela svoje in ne da se vsega predvidit. Vesel pa sem, da sem potrdil ljubezen do njega, do mame, brata in vseh, ki jih imam rad. Morda sem res preveč naiven in imam rad fantke, dekleta, ki so poredna, izgubljene kužke, a takšen sem. Imam rad. Verjetno pa res ne znam ločiti kako moram imeti koga rad. Nekaterim fantkom sem pustil preblizu, izgubljenim psom nudil dom, čeprav ne bi bilo nujno, imel rad vsa svoja dekleta, a tako je prav. Takšen sem in rad se imam. Ati, še vedno te imam rad.
Kaj vse se ne zavedamo dokler ne izgubimo. Starša sta bila ljubeča. Bolj, kot večina. Kako to vem? Ker sta se s tem obremenjevala. Da sta premalo. Vem tudi zato, ker znam opazovati ostale. Ne nosim nobene krivde, da sem jima dal premalo, da nisem izpolnil pričakovanj, ker sta pokazala, da sta zadovoljna s tem, da sem sam zadovoljen. Ne moreš vnaprej predvideti, kako se bodo otroci odzivali.
Ko je Oče zbolel za rakom, je bilo čisto normalno. Kot veliko njih, je bil tudi Oče eden njih. In nisem dajal preveč pozornosti na to, saj imamo zato medicino, ne? Nalašč je vprašaj. Menim pa, da je potek njegove bolezni kot potek ljubezni. Trud obvladovanja, vzporedno življenje, odpiranje področij pogovora o katerih se sicer ne govori. Še bi lahko našteval. Prvič sem bil štiri mesece na off. Odpravnina in nisem želel takoj v drugo službo. Ta čas sem preživel s človekom, ki bo odšel, ki mi ne nudi neposredne prihodnosti. Niti nisem nadoknadil morebitnih zamujenih priložnosti, ker jih ne moreš. Bil sem le jaz. In ker sem bil sam s sabo, sem spoznal marsikaj. Zjutrj v avto, v hribe, ob času obiskov že v bolnišnici pri njem. Včasih sem si celo izmislil, zakaj nisem že zjutraj pri njemu.
Menim, da se je izteklo, kot se pač izteče. Ne, ker je tako hotel Bog ali kdorkoli. Bolezen dela svoje in ne da se vsega predvidit. Vesel pa sem, da sem potrdil ljubezen do njega, do mame, brata in vseh, ki jih imam rad. Morda sem res preveč naiven in imam rad fantke, dekleta, ki so poredna, izgubljene kužke, a takšen sem. Imam rad. Verjetno pa res ne znam ločiti kako moram imeti koga rad. Nekaterim fantkom sem pustil preblizu, izgubljenim psom nudil dom, čeprav ne bi bilo nujno, imel rad vsa svoja dekleta, a tako je prav. Takšen sem in rad se imam. Ati, še vedno te imam rad.
Komentarji
Objavite komentar