Pridi Bližje!

Intimna bližina. Dotik.


Kot že ničkolikokrat mi je potekla seja. Seja na blogu, ker razmišljam. Ali pa sanjarim. In potem zgine vsa vsebina, ki sem jo umetelno "spesnil". Ahhh. Ampak v današnjem primeru je bilo to dobro, ker ne vem, če lahko kar vse objavim. Malce samocenzure mora biti : )


Torej. Se mi vsake toliko časa dogaja, da razmišljam o intimi. Pravzaprav je pravi izraz intimni bližini. Kaj mislim s tem?


Vem, da nam seka avra ven in kaj jaz vem kaj še, ampak dejstvo je, da ta cona obstaja, a ne? Intimna bližina. A ni zanimivo, kaj se z nami dogaja, ko nekdo "stopi" v njo? A, ni dober občutek? No ja, včasih ne. Včasih zna biti prav zoprno. Pa ne mislim samo sogovornika, ki ga v prehrupnem lokalu zanese in izmenjuje še kaj drugega kot zvok izredno pomembnega sporočila. Mislim na sogovornika, ki ti "ne sede". Ali pa z mojimi besedami, ki ti "ne diši". Argh. Se umaknem. Na varno distanco. Vsaj minimalno razdaljo. Samo veste kaj? Umaknem se tudi kadar mi sogovornik diši! Obrambno? Kaj pa vem. Mogoče preventivno. Občutek imam, da mi voh kot čutilo prevlada nad občutki in potem kar ne vem, kaj bi. Naredil. Kaj pa naj? Vsrkam vase? Kaj pa sogovornik? Me bo lopnil? Hecno. In potem imam spet temo s katero se ubadam.


Kako se lahko natreniramo? In predvsem zakaj? Pa saj ni treba. Saj je prav fajn, to vemo vsi pesjanarji, ko nas človekovi najboljši prijatelji ovohavajo čisto od blizu. Ali pa, ko otroku stisnemo lupčka na teme glave in pri tem vonjamo lase. Samo včasih pa imamo neke čuke v glavi in se umaknemo. Oups! Verjetno se nekaj dogaja. K'r neki bi rekli. Sam se spoznavam s prebadanjem intimne bližine. Z dotiki. Rahel dotik sogovornikove roke med pogovorom, ramen morda in to je to. Na ta način je pretok venomer vzpostavljen. Vem, da se sliši že zelo čudno ampak "tak tip moškega sem". Na primer Norvežani. Kar sem imel priložnosti bivanja med "vikingi" sem opazil, da sem imel čisto napačno predstavo o njihovi "hladnosti". Oni se venomer dotikajo. Objamejo. Nisem mogel verjeti. Pa me veliko ljudi sploh ni poznalo. Na začetku sem se počutil prav čudno. Hecno. Na začetku sem stal kot "bukov lulek" in gledal, kaj hudiča delajo v moji coni. Pravzaprav sem se skozi ves čas počutil malce drugače. Ampak je bilo fajn. V bistvu si venomer v kontaktu, v kontekstu, priklopljen na sogovornika in ne moreš biti odsoten. Torej, če dovolj pogosto pridemo ven iz svoje cone ali jo prebadamo se s tem natreniramo. Postanemo bolj ranljivi, ampak v tem je čar. Postanemo bolj človeški.


Uživam v svoji intimni bližini. Uživam v dotikih. Vsake toliko časa me kdo spomni na njo. In določenega bi odbil, določenega pa pr'popal nase, kot poskus pri fiziki v osnovni šoli, ko smo se igrali z dvema magnetkoma, kako se privlačita ali odbijata. Hecno.


Privoščite si. In predvsem: "Pojdite bliže!


Ahhh…Pojdite  stran, "Sploh mi ne dišite!"

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vse to se je dogajalo. Tudi Meni.

Slika
Kakorkoli obrnem, se vsi dogodki odvijajo kot v pesmih. Vem, da sem vedno bil malce melanholičen ali pa zasanjan oz. sem si predstavljal svoje življenje. To še vedno počnem. Tri leta. Odkar nisem nič napisal. Tako pač je. Staram se. Sivi lasje. Vsako juro me spomi bolečina v gležnju, kolenu. V križu ne več odkar telovadim. Ne morem pa verjeti, da se staranje v moderni družbi vidi s tem, da je glava ista, fizika pa ima svojo pot. Sicer nimam mentalno težav s tem, bolj s tem, kar mi kaže sin. Nezavedno. Nenamerno. Po eni strani je svet čedalje bolj plehenk, po drugi pa imajo prav. Seveda imajo prav. Saj bodo nasledili nas. Našo zapuščino. In poslušam Billie Elish. Happier Than Ever. Fenomenalen komad. Speven, kitarce. Besedila pa tako nisem nikoli poslušal. Bah. Ni res. Vćasih jih pa.  Kako to izgleda danes? Star 50 let. Vesel sem, da sem takšen, kot sem, vesel, da imam sina, imam partnerja, v glavnem vse ok. Mi je pa ob pesmih kot Billie Elish všeč to, da ima trenutna generacija enake a
Preberite več

Pokvarjen želodec

Slika
Te dni jih je kar nekaj zbolelo. Še moj otrok. In vse je udarilo nekam na prebavila. Poleg vročine še driskanje in bruhanje. Ni fajn. Brat ne mara cerkvenih zadev. Sploh ne vem, zakaj se toliko razburja. A, pustimo to. Božič je vseeno Božič. Sva ga "proslavila". Sicer sva malo "zamešala" kdaj se kaj počne, a pomemben je namen. Tako sem na božično noč vse zlikal in namočil fižol. Za prebranec. Naslednji dan, nedelja, je bil najin dan. Odločila sva ga preživeti v hribih in nato na toplem doma. Ratitovec. Je bila najina točka. Krasna gora, še posebej za družine. Upal sem, da ne bo preveč snega. Strah je bil odveč in ne glede na ledeni veter na vrhu sva uživala ob pogledu na Triglav. Evo ga: Kadar hodim imam rad mir. "Dej mi mir" so znane besede. In rad imam to. Zakaj? Ker se toliko misli sprosti v glavi, da takrat težko poleg opazovanja narave sploh še kaj počnem. No ja, hodim že. Kakorkoli, Brat me pozna in ve, da mi to paše in to tudi spošt
Preberite več

Incest je igra za vso družino

Sem dobil domov prodajno pismo. Od Energetike Ljubljana. Za plin. Sem že mislil, da je račun. Ker od njih nisem dobil nikoli ničesar drugega. Prodajna pisma pišem tudi jaz. Saj konec koncev delam v prodaji. In tudi ostali kolegi. A, po protokolu ni napisano najbolje. Dasiravno je podpisan direktor družbe. Govori o sebi. Mislim o Energetiki. Da so se "odzvali hitro in aktivno" na nove razmere. In potem še bla bla bla. V glavnem govorijo o sebi, kako so aktivni, hitri, proaktivni in da še naprej nameravajo nuditi zanesljive storitve in tudi dodatne storitve, zaradi katerih jim mi, uporabniki tako zaupamo. Bul šit! Kako lahko v celem pismu govorijo o sebi. Kako da so čudoviti in profesionalni in kaj vse da so storili, da imam doma plin. Nič o meni. Mislim, kot o odjemalcu. Ničesar. Kot da obstajajo samo zaradi sebe. In to je verjetno res. Energetika Ljubljana obstaja zaradi njih samih. Kot država. Obstaja zaradi vlade. Državljani nismo nič.  Nekaj je tu hudo narobe. Energe
Preberite več