Sram me je! Začuden pa nisem.
Včasih imam občutek, da so razmere v službi nevzdržne in napačno zastavljene. Imam srečo, tako sem pred časom vodil celotno prodajo podjetja, ki je iskalo svojo pozicijo na trgu. Ni nam bilo lahko. Še posebej v panogi, kjer ponudniki rešitev držimo svoje pozicije in praktično ni novih strank.
Danes ne vodim celotne prodaje. In kako naj to predstavim, da ne bo izgledalo kot neuspeh? Pravzaprav sem še vedno v istem podjetju. Prvo leto po moji zamenjavi sem se lovil. Prav hecno. Kot bi bil človek pijan. Bolj kot piješ, bolj misliš kako dober in trezen si. Enako se je dogajalo z mano. V čem je bila težava? Manjko informacij. Praktično v enem dnevu sem bil odrezan od informacij. Ne glede na informacijsko blokado, pa so se moji kolegi še vedno obračali name z vprašanji, pripombami, predlogi,... Težko smo vsi skupaj sprejeli novo vodstvo. Ampak včasih tako rad uporabim izraz iz filma Reservoir Dogs: "Who is fuckin' professional? I am the only one f.... professional." in sem širil vero med kolegi, da smo samo premalo odprti za nove ljudi. Vsaka sprememba ljudem prinaša nek nemir.
Leto in pol bo, odkar so o meni v podjetju kot zunaj njega krožile govorice kam vse grem. Zamenjava službe. Načeloma nisem tip, ki bi vse življenje delal isto stvar, za istega delodajalca. Za spremembo le tega pa mora obstajati dober razlog. Jaz ga nisem imel. Še vedno sem verjel v projekte katere sem izvajal, le vodenje kolegov je prevzela druga oseba. No ja, formalno sem izgubil tudi dobršen del strank, ki so jih prevzeli kolegi. Ampak vseeno. Zame osebno je bilo to manj naporno. Poleg tega ne maram voditi ljudi, če imaš samo palico. Nič korenčka.
Pa smo pri palici in korenčku, ali kako sram me je. V zadnjem letu in pol smo deležni drugačnega vodenja. Sodelovanje ni nagrajeno, povdarjeni so osebni, individualni cilji, dasiravno smo podjetje, kjer posameznik ničesar ne more doseči sam, brez kolegov. Poleg tega smo "kupili" nekaj že izgrajenih kolegov iz drugih podjetij, z drugačno kulturo, navadami in drugačnimi vstopnimi pogoji. Tako imamo sistem delovnih mest, bonitet, načina nagrajevanja porušen in boj med različnimi kulturami in subkulturami na vsakodnevni bazi. Glede na hitro rast zaposlenih je zame to pričakovano in nič kaj problematično. To so zadeve, ki se najkasneje v roku enega leta lahko lepo uredijo. Saj konec koncev nismo večtisočglava multinacionalka. Če pa se pustijo stvari, da se odvijajo po svoje, se pa preveč ukvarjamo sami s sabo. In tu smo danes.
Odkod nam to? Pa saj vsi, ki imamo otroke vemo, da hvali tisto, kar želiš da raste!? Če samo grajaš, ne bo bolje. In kar ne morem, da ne bi malce tuhtal o tem in pridem do naših vrednot, ki jih ni več. Ali pa jih ne spoštujemo.
Sem pa zadnjič gledal "trilogijo" našega predsednika države g. Türka, predsednika vlade g. Pahorja in tretji del opozicija z g. Janšo na čelu, g. Žerjavom in g. Barovičem. Trije večeri zapored na TVS. Pa ne sledim ravno pogosto, ampak vsaj spremljanje politike menim, da sodi k moji razgledanosti. V bistvu pa me zanima, saj tovrsten poklic, poklic politika občudujem in ga zato rad analiziram. In po treh dneh ugotovim kaj? Vse, kar so povedali gospodje, še najmanj g. Türk, so obtožbe kaj kdo ni naredil in kaj bi moral. Sam se še spomnim časov Tita, kjer smo večkrat slišali "trebali smo" ali pa "trebamo" in podobno. Eno samo obtoževanje in pogovarjanje o zgodovini. O preteklih dogodkih. Pa saj ni čudno potem, da ne zapremo poglavij o izbrisanih, osamosvojitvenih borcih ali vandalih, o pobojih po 2. svetovni vojni, o naši meji, ki je ni bilo,... Slovenci se preradi ukvarjamo s preteklostjo in občutno premalo s prihodnostjo. In to nas bo teplo. Nič ne gledamo predse ampak samo nazaj, kaj kdo ni dobro naredil. In to počne politika, ki bi morala biti zgled gospodarstvu. Pa saj je! Zakaj pa bi se v gospodarstvu drugače obnašali? Seveda mislim na poslovne subjekte, kjer ima vpliv politika. In tako so prenešeni vzorci iz politike v poslovni svet in včasih se mi prav noro zdi, da nagrajujemo tiste, ki v preteklosti niso zgrešili veliko poslovnih napak, ne pa tistih, ki imajo dobre ideje in voljo izvajanja le teh.
Sram me je. Sram, da politika ne zmore vsaj toliko samozavesti kot naši sosednje Hrvati, ki imajo nastopaštvo prirojeno in zato se lahko posvečajo le vsebini ne glede na to, kakšna je. Mi se pa ukvarjamo ne s tem, kaj kdo naredi ampak kaj kdo ni naredil ali pa je naredil narobe.
Politik ali državnik? G. Cerar je lepo rekel in zato sem si sposodil: "Politik je tisti, ki dela za prihodnje volitve, državnik pa ta, ki dela za prihodnje rodove."
Sram me je, začuden pa nisem, saj nam dopovedujejo mediji, politiki, gospodarstveniki, da takšen način komunikacije ni nič nenavadnega. Še več. Kažejo, kako se moramo obnašati.
Rad imam kolege, ker mi še vedno zaupajo in ker verjamejo vame, saj gledamo naprej.
Danes ne vodim celotne prodaje. In kako naj to predstavim, da ne bo izgledalo kot neuspeh? Pravzaprav sem še vedno v istem podjetju. Prvo leto po moji zamenjavi sem se lovil. Prav hecno. Kot bi bil človek pijan. Bolj kot piješ, bolj misliš kako dober in trezen si. Enako se je dogajalo z mano. V čem je bila težava? Manjko informacij. Praktično v enem dnevu sem bil odrezan od informacij. Ne glede na informacijsko blokado, pa so se moji kolegi še vedno obračali name z vprašanji, pripombami, predlogi,... Težko smo vsi skupaj sprejeli novo vodstvo. Ampak včasih tako rad uporabim izraz iz filma Reservoir Dogs: "Who is fuckin' professional? I am the only one f.... professional." in sem širil vero med kolegi, da smo samo premalo odprti za nove ljudi. Vsaka sprememba ljudem prinaša nek nemir.
Leto in pol bo, odkar so o meni v podjetju kot zunaj njega krožile govorice kam vse grem. Zamenjava službe. Načeloma nisem tip, ki bi vse življenje delal isto stvar, za istega delodajalca. Za spremembo le tega pa mora obstajati dober razlog. Jaz ga nisem imel. Še vedno sem verjel v projekte katere sem izvajal, le vodenje kolegov je prevzela druga oseba. No ja, formalno sem izgubil tudi dobršen del strank, ki so jih prevzeli kolegi. Ampak vseeno. Zame osebno je bilo to manj naporno. Poleg tega ne maram voditi ljudi, če imaš samo palico. Nič korenčka.
Pa smo pri palici in korenčku, ali kako sram me je. V zadnjem letu in pol smo deležni drugačnega vodenja. Sodelovanje ni nagrajeno, povdarjeni so osebni, individualni cilji, dasiravno smo podjetje, kjer posameznik ničesar ne more doseči sam, brez kolegov. Poleg tega smo "kupili" nekaj že izgrajenih kolegov iz drugih podjetij, z drugačno kulturo, navadami in drugačnimi vstopnimi pogoji. Tako imamo sistem delovnih mest, bonitet, načina nagrajevanja porušen in boj med različnimi kulturami in subkulturami na vsakodnevni bazi. Glede na hitro rast zaposlenih je zame to pričakovano in nič kaj problematično. To so zadeve, ki se najkasneje v roku enega leta lahko lepo uredijo. Saj konec koncev nismo večtisočglava multinacionalka. Če pa se pustijo stvari, da se odvijajo po svoje, se pa preveč ukvarjamo sami s sabo. In tu smo danes.
Odkod nam to? Pa saj vsi, ki imamo otroke vemo, da hvali tisto, kar želiš da raste!? Če samo grajaš, ne bo bolje. In kar ne morem, da ne bi malce tuhtal o tem in pridem do naših vrednot, ki jih ni več. Ali pa jih ne spoštujemo.
Sem pa zadnjič gledal "trilogijo" našega predsednika države g. Türka, predsednika vlade g. Pahorja in tretji del opozicija z g. Janšo na čelu, g. Žerjavom in g. Barovičem. Trije večeri zapored na TVS. Pa ne sledim ravno pogosto, ampak vsaj spremljanje politike menim, da sodi k moji razgledanosti. V bistvu pa me zanima, saj tovrsten poklic, poklic politika občudujem in ga zato rad analiziram. In po treh dneh ugotovim kaj? Vse, kar so povedali gospodje, še najmanj g. Türk, so obtožbe kaj kdo ni naredil in kaj bi moral. Sam se še spomnim časov Tita, kjer smo večkrat slišali "trebali smo" ali pa "trebamo" in podobno. Eno samo obtoževanje in pogovarjanje o zgodovini. O preteklih dogodkih. Pa saj ni čudno potem, da ne zapremo poglavij o izbrisanih, osamosvojitvenih borcih ali vandalih, o pobojih po 2. svetovni vojni, o naši meji, ki je ni bilo,... Slovenci se preradi ukvarjamo s preteklostjo in občutno premalo s prihodnostjo. In to nas bo teplo. Nič ne gledamo predse ampak samo nazaj, kaj kdo ni dobro naredil. In to počne politika, ki bi morala biti zgled gospodarstvu. Pa saj je! Zakaj pa bi se v gospodarstvu drugače obnašali? Seveda mislim na poslovne subjekte, kjer ima vpliv politika. In tako so prenešeni vzorci iz politike v poslovni svet in včasih se mi prav noro zdi, da nagrajujemo tiste, ki v preteklosti niso zgrešili veliko poslovnih napak, ne pa tistih, ki imajo dobre ideje in voljo izvajanja le teh.
Sram me je. Sram, da politika ne zmore vsaj toliko samozavesti kot naši sosednje Hrvati, ki imajo nastopaštvo prirojeno in zato se lahko posvečajo le vsebini ne glede na to, kakšna je. Mi se pa ukvarjamo ne s tem, kaj kdo naredi ampak kaj kdo ni naredil ali pa je naredil narobe.
Politik ali državnik? G. Cerar je lepo rekel in zato sem si sposodil: "Politik je tisti, ki dela za prihodnje volitve, državnik pa ta, ki dela za prihodnje rodove."
Sram me je, začuden pa nisem, saj nam dopovedujejo mediji, politiki, gospodarstveniki, da takšen način komunikacije ni nič nenavadnega. Še več. Kažejo, kako se moramo obnašati.
Rad imam kolege, ker mi še vedno zaupajo in ker verjamejo vame, saj gledamo naprej.
Komentarji
Objavite komentar