Kako je Evropa lepa. Ali kakšen je bil koncert Depeche Mode
Ja, saj vem. To je pristransko. Ampak vseeno. Bila sva v Berlinu. Na koncertu Depeche Mode. Iz Ljubljane nama je z avtom vzelo slabih 10 ur. Avstrija brez problemov, če greš preko Gradca. Potem pa polovico poti preko bivše Vzhodne Nemčije. Res imajo srečo. Kot mi. Lepa narava, dobre ceste.
Ampak kar želim povedati je to, da v Berlinu sicer vidiš gnečo na cesah, ampak je neprimerljivo glede na razmere v Ljubljani. Kar me je še posebej presenetilo je dejstvo, da ni reklamnih panojev. Morda sem tudi zato bil bolj zbran kot sicer. Prav lepo, da ni tovrstnega onesnaženja.
Ko parkiraš in se namestiš, je do mesta z njihovim S bahnom ali U bahnom zelo enostavno. Odloćiš se za dnevno ali dvodnevno karto in že si v kolesju mreže, ki ti nudi neverjetne možnosti. Nobene nervoze, vse logično in prijazno. Za popizdit! In opaziš, da so Nemci še vedno pravi Nemci. Imajo oštevilčene hiše. Ok. Ništa novo. Ampak imajo dvakrat isto številko. Navadno ploščico s številko in še dodatno luč s številko. Ok. Nič takšnega, da bi človek padel dol. Potem pa drevesa v parkih. Vsa so OŠTEVILČENA. Pa ne samo to. Oštevilčene so vse ptičje hišice in skratka vse kar se da oštevilčit, so oštevilčili. Semaforji, stavbe, drevesa, koši za smeti,... Pomislil sem na analogijo z računalništvom, saj ni čudno, da zmanjkuje IP številk, če vse številčimo. Ko bo zmanjkalo "items" za številčenje bo vojna. Mislim, da je to logična razlaga.
Koncert. Eno uro pred napovedanim koncertom na lokaciji. Olimpijski stadion. Ja, tisti zgodovinski. Res je noro lep. Varnostniki so mladiči in upognjenci. Pardon. Upokojenci. Vsi prijazni, vsi uslužni in vsi pozdravljajo. In potem mi, slovenci pravimo da se v norem svetu ne pozdravljamo več. Ni res! Še naslednji dan, ob obisku TV stolpa, varnostnik ki preglejuje vsebino torbic ne samo da pozdravi, ampak zaželi obilico užitka ob ogledu mesta z 206 metrov nad mestom. Kako more? Šalabajzer. A, niso varnostniki golobučni, neprijazni in osorni?
Kakorkoli. Olimpijski stadion. V pol ure se nabere 70.000 ljudi. 70.000! V Sloveniji si tega ne znamo predstavljati. Pa naj me kdo prepriča v nasprotno. Vse kultivirano, prodajajo pivo, koktejle po cenah, kot jih poznamo pri nas. In to na parterju stadiona. Lahko kadiš, vse je prekrito s pohodno plastiko, saj je čez dva dni dogajanje v atletikli na tem istem stadionu. Da ne bom razlagal, kakšni profiči so DM. 2 uri in 20 minut! In to kakšnih. Imam samo en video in sicer koncer One night in Paris. Je bilo slabše. res se pozna, da je velemesto, glavno mesto in da je eden prvih koncertov po bolezni Davida.
Ogled mesta naslednji dan je milina. Kot že rečeno je vse organizirano. Vse čisto. Brez nervoze. In to v Evropi.
Ko sva se vračala, nama je bilo, kot bi zapuščala Zgornjo Besnico. Domače. Ljudje prijazni, orientacija enostavna in Evropska. Z veliko začetnico.
Kar nam manjka je potovanja v Evropo. Sam se sicer že prekrižaril Evropo na različne načine. Imel sem dekle na Norveškem, dopustoval vsaj trikrat na Portugalskem, teta v Nemčiji,... Vseeno smo zaplankani. Težava nastopi, ko ugotoviš, da smo zaplankani v mišljenju. Potrebujemo Jnkovičev stadion, potrebujemo Pečečnikov stadion,... Kaj nas briga, čigav je denar?! Pri nas je težava v tem, da nas je malo. Zelo malo. In potem se ljudje ukvarjamo s tem, kdo kaj plača. V velikih mestih to postane irelevantno, saj so tudi poznanstva manj obremenjujoča. So pa.
Na U2je greva v Zagreb. Avgusta. Nazadnje sem ji gledal, poslušal na Dunaju. A, ni to lepo? Da smo si tako blizu? Saj so velike razlike med Nemčijo in Avstrijo. In seveda ostalimi državami. Ampak smo v Evropi. Morali bi biti ponosni na to in uživati v tem. Nihče nam ne bo tega serviral na pladnju. Sami se moramo odpraviti k "sosedom". Ahh. Kako rad imam Svet.
To je prva objava napisana na mojem Applu. Dobro!
Ampak kar želim povedati je to, da v Berlinu sicer vidiš gnečo na cesah, ampak je neprimerljivo glede na razmere v Ljubljani. Kar me je še posebej presenetilo je dejstvo, da ni reklamnih panojev. Morda sem tudi zato bil bolj zbran kot sicer. Prav lepo, da ni tovrstnega onesnaženja.
Ko parkiraš in se namestiš, je do mesta z njihovim S bahnom ali U bahnom zelo enostavno. Odloćiš se za dnevno ali dvodnevno karto in že si v kolesju mreže, ki ti nudi neverjetne možnosti. Nobene nervoze, vse logično in prijazno. Za popizdit! In opaziš, da so Nemci še vedno pravi Nemci. Imajo oštevilčene hiše. Ok. Ništa novo. Ampak imajo dvakrat isto številko. Navadno ploščico s številko in še dodatno luč s številko. Ok. Nič takšnega, da bi človek padel dol. Potem pa drevesa v parkih. Vsa so OŠTEVILČENA. Pa ne samo to. Oštevilčene so vse ptičje hišice in skratka vse kar se da oštevilčit, so oštevilčili. Semaforji, stavbe, drevesa, koši za smeti,... Pomislil sem na analogijo z računalništvom, saj ni čudno, da zmanjkuje IP številk, če vse številčimo. Ko bo zmanjkalo "items" za številčenje bo vojna. Mislim, da je to logična razlaga.
Koncert. Eno uro pred napovedanim koncertom na lokaciji. Olimpijski stadion. Ja, tisti zgodovinski. Res je noro lep. Varnostniki so mladiči in upognjenci. Pardon. Upokojenci. Vsi prijazni, vsi uslužni in vsi pozdravljajo. In potem mi, slovenci pravimo da se v norem svetu ne pozdravljamo več. Ni res! Še naslednji dan, ob obisku TV stolpa, varnostnik ki preglejuje vsebino torbic ne samo da pozdravi, ampak zaželi obilico užitka ob ogledu mesta z 206 metrov nad mestom. Kako more? Šalabajzer. A, niso varnostniki golobučni, neprijazni in osorni?
Kakorkoli. Olimpijski stadion. V pol ure se nabere 70.000 ljudi. 70.000! V Sloveniji si tega ne znamo predstavljati. Pa naj me kdo prepriča v nasprotno. Vse kultivirano, prodajajo pivo, koktejle po cenah, kot jih poznamo pri nas. In to na parterju stadiona. Lahko kadiš, vse je prekrito s pohodno plastiko, saj je čez dva dni dogajanje v atletikli na tem istem stadionu. Da ne bom razlagal, kakšni profiči so DM. 2 uri in 20 minut! In to kakšnih. Imam samo en video in sicer koncer One night in Paris. Je bilo slabše. res se pozna, da je velemesto, glavno mesto in da je eden prvih koncertov po bolezni Davida.
Ogled mesta naslednji dan je milina. Kot že rečeno je vse organizirano. Vse čisto. Brez nervoze. In to v Evropi.
Ko sva se vračala, nama je bilo, kot bi zapuščala Zgornjo Besnico. Domače. Ljudje prijazni, orientacija enostavna in Evropska. Z veliko začetnico.
Kar nam manjka je potovanja v Evropo. Sam se sicer že prekrižaril Evropo na različne načine. Imel sem dekle na Norveškem, dopustoval vsaj trikrat na Portugalskem, teta v Nemčiji,... Vseeno smo zaplankani. Težava nastopi, ko ugotoviš, da smo zaplankani v mišljenju. Potrebujemo Jnkovičev stadion, potrebujemo Pečečnikov stadion,... Kaj nas briga, čigav je denar?! Pri nas je težava v tem, da nas je malo. Zelo malo. In potem se ljudje ukvarjamo s tem, kdo kaj plača. V velikih mestih to postane irelevantno, saj so tudi poznanstva manj obremenjujoča. So pa.
Na U2je greva v Zagreb. Avgusta. Nazadnje sem ji gledal, poslušal na Dunaju. A, ni to lepo? Da smo si tako blizu? Saj so velike razlike med Nemčijo in Avstrijo. In seveda ostalimi državami. Ampak smo v Evropi. Morali bi biti ponosni na to in uživati v tem. Nihče nam ne bo tega serviral na pladnju. Sami se moramo odpraviti k "sosedom". Ahh. Kako rad imam Svet.
To je prva objava napisana na mojem Applu. Dobro!
Prasec! Zamerim vsakomur, ki gre v Berlin in me ne vzame s sabo, da pa je mera polna, si šel pa še na koncert od Depešov!
OdgovoriIzbrišiDober in zanimiv opis.
OdgovoriIzbrišiBerlin je moje najljubše evropsko mesto. Lani sem tam gledal The Cure, leta 2006 pa Bauhaus. :)
OdgovoriIzbrišiGlede DM pa čakam le, na kateri datum bodo prestavili zagrebški koncert.