Negativizem
Včeraj sem poslušal na radiu anketo, komu zaupate. Zjutraj sem preletel članek o dveh dekletih, ki sta kot najstnici odšle delati in živeti v Barcelono. Prebral sem članek z naslovom Ekonomisti o usodi Grčije in evra: je odrešitev v drahmi? In še bi lahko našteval.
Odzivi poslušalcev radia so bili tako negativni, da sem se dobesedno zdrznil. Ne zaupamo več niti partnerju, morda še mamam. Nekatere sogovornike so preprosto odslovili, saj je bilo jasno vprašanje o tem, komu zaupate. Me je postalo kar malce strah. No ja, vsaj neprijeten občutek je ostal.
Dekleti oz. ženski v Barceloni sta poudarili, da se v bistvu sploh ne vračata radi v Slovenijo. Ko se sprehodita po Ljubljani, opažata zamorjene ljudi, ljudi brez energije, apatične in v strahu. Močna izjava, ki jo bere pol Slovenije.
Članki na temo Grčije in ostalih državah v krizi so že polni besed o tem, da bo Evro razpadel. Ne samo članki o državah, ki imajo finančne težave. Tudi splošni članki govorijo o razpadu Evra. Poleg razpada monetarnega sistema Evrope se govori tudi o razpadu Evropske skupnosti.
Ni mi všeč. Zakaj? Spomnim se opazovanja uličnih prodajalcev Mladine v mojih študentskih letih. Na stojnicah so se v nekem trenutku pojavile priponke Diareje s parolami na temo Ko bom velik, bom carinik na Kolpi. Pa se mi je zdelo tako kul. In tako nerealno. Pa tako hitro se je uresničilo.
Zakaj še? Ker sem že na prvi poroki slišal, da če ne bo šlo, se bova pač ločila. To mi tudi ni ravno pasalo v koncept poroke. In ko sem dve leti to poslušal, se mi ločitev res ni več zdela neka huda zadeva. Pa saj sem kasneje ugotovil, da res ni, če sta zakonca normalna. Ampak to se ne govori vnaprej, a ne?
Seveda je teh primerov še več. Ampak kar želim povedati je to, da večina treningov, pa naj si bodo prodajni, motivacijski ... govorijo o tem, da moramo izreči na glas, kar želimo doseči. Da glava tudi sliši preko ušes, kaj smo namenili doseči. Ali napisati kot zaobljubo ali cilj. Ker ga preberemo in s tem močno potenciramo možnost za dosego cilja. In če govorimo negativno? Je isto. Skrbi me, ker smo narod cagavcev (ne najdem boljšega izraza). Jamramo. Premalo se navdihujemo. Poglejmo samo filme in literaturo. Ta prave. Slovenske. Samorastniki, Cvetje v jeseni, tek za vozom ...
A, res ne premoremo več optimizma? Jaz sem vesel. Pa si želim še veliko doseči. In imam zapleteno situacijo v privatnem življenju. A res sem vesel. Ker že samo odločitve pomenijo pol opravljenega dela.
Želim, da se vsak posameznik vpraša vsak dan, ali se splača jamrati ali pa stavek obrniti, da bo pozitiven. Sončen dan bo še bolj svetel. Zagotovo. Life is incredible again (ta je iz Neverjetnih za vas).
Odzivi poslušalcev radia so bili tako negativni, da sem se dobesedno zdrznil. Ne zaupamo več niti partnerju, morda še mamam. Nekatere sogovornike so preprosto odslovili, saj je bilo jasno vprašanje o tem, komu zaupate. Me je postalo kar malce strah. No ja, vsaj neprijeten občutek je ostal.
Dekleti oz. ženski v Barceloni sta poudarili, da se v bistvu sploh ne vračata radi v Slovenijo. Ko se sprehodita po Ljubljani, opažata zamorjene ljudi, ljudi brez energije, apatične in v strahu. Močna izjava, ki jo bere pol Slovenije.
Članki na temo Grčije in ostalih državah v krizi so že polni besed o tem, da bo Evro razpadel. Ne samo članki o državah, ki imajo finančne težave. Tudi splošni članki govorijo o razpadu Evra. Poleg razpada monetarnega sistema Evrope se govori tudi o razpadu Evropske skupnosti.
Ni mi všeč. Zakaj? Spomnim se opazovanja uličnih prodajalcev Mladine v mojih študentskih letih. Na stojnicah so se v nekem trenutku pojavile priponke Diareje s parolami na temo Ko bom velik, bom carinik na Kolpi. Pa se mi je zdelo tako kul. In tako nerealno. Pa tako hitro se je uresničilo.
Zakaj še? Ker sem že na prvi poroki slišal, da če ne bo šlo, se bova pač ločila. To mi tudi ni ravno pasalo v koncept poroke. In ko sem dve leti to poslušal, se mi ločitev res ni več zdela neka huda zadeva. Pa saj sem kasneje ugotovil, da res ni, če sta zakonca normalna. Ampak to se ne govori vnaprej, a ne?
Seveda je teh primerov še več. Ampak kar želim povedati je to, da večina treningov, pa naj si bodo prodajni, motivacijski ... govorijo o tem, da moramo izreči na glas, kar želimo doseči. Da glava tudi sliši preko ušes, kaj smo namenili doseči. Ali napisati kot zaobljubo ali cilj. Ker ga preberemo in s tem močno potenciramo možnost za dosego cilja. In če govorimo negativno? Je isto. Skrbi me, ker smo narod cagavcev (ne najdem boljšega izraza). Jamramo. Premalo se navdihujemo. Poglejmo samo filme in literaturo. Ta prave. Slovenske. Samorastniki, Cvetje v jeseni, tek za vozom ...
A, res ne premoremo več optimizma? Jaz sem vesel. Pa si želim še veliko doseči. In imam zapleteno situacijo v privatnem življenju. A res sem vesel. Ker že samo odločitve pomenijo pol opravljenega dela.
Želim, da se vsak posameznik vpraša vsak dan, ali se splača jamrati ali pa stavek obrniti, da bo pozitiven. Sončen dan bo še bolj svetel. Zagotovo. Life is incredible again (ta je iz Neverjetnih za vas).
Komentarji
Objavite komentar