Zlizana je!
32 stopinj Celzija na morju. Po kopanju si privoščim solato s škampi. Njami. Seveda ob kozarčku Babiča in knjigi, saj sem reševal umor.
Prijazna natakarca prinese dva jedilna lista, vidno drugačna. Eden temnejši, drugi svetlejši. Pogledam prvega in vidim, da je v Hrvaškem, Angleškem, Nemškem in Češkem jeziku. Drugi ... prav tako. Ko pride mimo povprašam, zakaj dva lista. Pričakovala je mojo "suprugu". Ma ne, sam sem.
Opazujem ljudi, ki so se počasi nabirali in nekako ne morem zbrano rešiti še zadnjih podrobnosti glede obdolženega za umor.
Naveličan par sedi malce dlje, a vidi se, da je možakar zadovoljen sam s sabo, žena pa nagajivo opazuje okoli. No, vsaj en živ. K mizi pridejo še trije, mama, oče in hčera. Tujci. Obe pomagata očetu, ki ima očitne težave pri hoji. Niti ni toliko star. Se posedejo, in hčera rutinirano potegne ven opremo za merjenje krvnega sladkorja in si le tega izmeri. Naročijo belo vino na pokušino. En kozarec za vse. Glede na izgovorjavo so iz Amerike. Ali morda Anglije? Ne. Definitivno Američani. Lepo so se imeli. Pozorno so spremljali medsebojno komunikacijo, uživali v pridušeni glasbi in izbirali iz jedilnega lista. Ob mojem boku Čehi, ki so bili zelo glasni. Veseli dogodivščin, ki so jih dožeiveli. Nekateri se niso udeleževali salv smeha, a videlo se je, da so zadovoljni. Kako lepo je opazovati ljudi. In potovati.
Pravzaprav se je vse začelo dan prej. Malce prej zaključeno delo v službi, pakiranje, kosilo s prijateljico in smuk na motror na morje. No ja, še prej na bencinsko, saj je pregorela kratka luč in vedel sem, da prispem na cilj šele nekaj čez 21 uro.
Do meje super. Uživanje čez Kočevsko, zaprta bencinska pred mejnim prehodom, a dva Avstrijca, ki mi sledita, saj predvidevata, da poznam cesto. In res jo že. Dotočimo gorivo v Delnicah in nato jaz v gozd ter po spet neki novi varianti, v katero me prepričuje GPS. Vedel sem. A zdaj, ko se vozim sam, si dovolim, da me zapelje. V bistvu je bila super pot, če le ne bi bilo cestne zapore. Pravzaprav sem po makadamu prevozil nekaj ducat kilometrov, se izogibal bagerjem in razkopanemu cestišču. Stoje. Zabavno! Kakosem užival. V Novem Vinodolskem pa na magistralo. Joj prejoj! Že tukaj se je spet začelo. Kot da se nebi že tri ure vozil. Nori ovinki! Se nagnem kot Rossi v najboljših letih. Tako sem užival! In nato po temi. Dolge luči, sam na cesti, muzika tuli iz zvočnikov...
Naslednje jutro sicer utrujen na jutranji tek in nato z ženo prijatelja domačina na kavo. Čvekava v čudovitem sončnem jutru in planirava. Ona kuhanje, jaz pa ... Grem malo na Pag. Kratki rokavi, brezrokavnik, Gibonni, Dragojevič, Massimo in gasa. Preko mostu po naravi, ki me sicer nikoli ni privlačila. A bila je čarobna. In nisem mogel verjeti, da ima celo nekaj zelenja. Šimuni, Novalja, Zrče ... mimo Kustičev. Ah. Res lepo. In prazne ceste. In malce divjanja. Priznam. Po povratku na plažo, pravzaprav vaterpolo bazen, kjer se najprek skopam in nato rešujem umor. Spet me zmoti igra domačinov, ki tako uživajo v vaterpolu, da si ne morem kaj, da ne bi gledal. Res so dobri. In različnih generacij.
Ostalo je znano. Nadaljevalo se je s solato s škampi, rešitvijo umora, kjer je bil morilec čisto druga oseba. Islandska pisateljica zna. Res zna! Naslednji dan pa jutranji tek, ter ob osmih že na motorju na magistrali. Neverjetni ovinki! Sem to že omenil?
Aja! Skoraj bi pozabil. Ne samo sprednja. Tudi zadnja je zlizana. Fuč. Pnevmatika namreč. Če ima kdo domač ali pa služben naslov od Dedka Mraza, se priporočam. Letos prvič vem, kaj želim!
Prijazna natakarca prinese dva jedilna lista, vidno drugačna. Eden temnejši, drugi svetlejši. Pogledam prvega in vidim, da je v Hrvaškem, Angleškem, Nemškem in Češkem jeziku. Drugi ... prav tako. Ko pride mimo povprašam, zakaj dva lista. Pričakovala je mojo "suprugu". Ma ne, sam sem.
Opazujem ljudi, ki so se počasi nabirali in nekako ne morem zbrano rešiti še zadnjih podrobnosti glede obdolženega za umor.
Naveličan par sedi malce dlje, a vidi se, da je možakar zadovoljen sam s sabo, žena pa nagajivo opazuje okoli. No, vsaj en živ. K mizi pridejo še trije, mama, oče in hčera. Tujci. Obe pomagata očetu, ki ima očitne težave pri hoji. Niti ni toliko star. Se posedejo, in hčera rutinirano potegne ven opremo za merjenje krvnega sladkorja in si le tega izmeri. Naročijo belo vino na pokušino. En kozarec za vse. Glede na izgovorjavo so iz Amerike. Ali morda Anglije? Ne. Definitivno Američani. Lepo so se imeli. Pozorno so spremljali medsebojno komunikacijo, uživali v pridušeni glasbi in izbirali iz jedilnega lista. Ob mojem boku Čehi, ki so bili zelo glasni. Veseli dogodivščin, ki so jih dožeiveli. Nekateri se niso udeleževali salv smeha, a videlo se je, da so zadovoljni. Kako lepo je opazovati ljudi. In potovati.
Pravzaprav se je vse začelo dan prej. Malce prej zaključeno delo v službi, pakiranje, kosilo s prijateljico in smuk na motror na morje. No ja, še prej na bencinsko, saj je pregorela kratka luč in vedel sem, da prispem na cilj šele nekaj čez 21 uro.
Do meje super. Uživanje čez Kočevsko, zaprta bencinska pred mejnim prehodom, a dva Avstrijca, ki mi sledita, saj predvidevata, da poznam cesto. In res jo že. Dotočimo gorivo v Delnicah in nato jaz v gozd ter po spet neki novi varianti, v katero me prepričuje GPS. Vedel sem. A zdaj, ko se vozim sam, si dovolim, da me zapelje. V bistvu je bila super pot, če le ne bi bilo cestne zapore. Pravzaprav sem po makadamu prevozil nekaj ducat kilometrov, se izogibal bagerjem in razkopanemu cestišču. Stoje. Zabavno! Kakosem užival. V Novem Vinodolskem pa na magistralo. Joj prejoj! Že tukaj se je spet začelo. Kot da se nebi že tri ure vozil. Nori ovinki! Se nagnem kot Rossi v najboljših letih. Tako sem užival! In nato po temi. Dolge luči, sam na cesti, muzika tuli iz zvočnikov...
Naslednje jutro sicer utrujen na jutranji tek in nato z ženo prijatelja domačina na kavo. Čvekava v čudovitem sončnem jutru in planirava. Ona kuhanje, jaz pa ... Grem malo na Pag. Kratki rokavi, brezrokavnik, Gibonni, Dragojevič, Massimo in gasa. Preko mostu po naravi, ki me sicer nikoli ni privlačila. A bila je čarobna. In nisem mogel verjeti, da ima celo nekaj zelenja. Šimuni, Novalja, Zrče ... mimo Kustičev. Ah. Res lepo. In prazne ceste. In malce divjanja. Priznam. Po povratku na plažo, pravzaprav vaterpolo bazen, kjer se najprek skopam in nato rešujem umor. Spet me zmoti igra domačinov, ki tako uživajo v vaterpolu, da si ne morem kaj, da ne bi gledal. Res so dobri. In različnih generacij.
Ostalo je znano. Nadaljevalo se je s solato s škampi, rešitvijo umora, kjer je bil morilec čisto druga oseba. Islandska pisateljica zna. Res zna! Naslednji dan pa jutranji tek, ter ob osmih že na motorju na magistrali. Neverjetni ovinki! Sem to že omenil?
Aja! Skoraj bi pozabil. Ne samo sprednja. Tudi zadnja je zlizana. Fuč. Pnevmatika namreč. Če ima kdo domač ali pa služben naslov od Dedka Mraza, se priporočam. Letos prvič vem, kaj želim!
Katero knjigo si to prebral?
OdgovoriIzbrišiZadnji obredi, Yrsa Sigurdardóttir
OdgovoriIzbriši