It is very safe but you have to be very carefull
Evo me. Nazaj iz Združenih držav. Amerike seveda. Najmočnejše, najnaprednejše in sploh naj dežele. Pa je res tako?
To je moje prvo srečanje. Pravzaprav sem čutil, kot da bi že bil tam. Res. No ja, Skandinavija, vsaj Norveška, je bila podobna. Najprej carina. Pravzaprav varnostna kotrola. Zaslišanje, kot ga nisem videl niti na TVju. Kdaj sem že bil, kam grem, v kakšnih odnosih sem z njimi, kako bodo sodelovali ... Tao mu je bilo ime. Brez dlak na obrazu in glavi. In to še v Kanadi. Kakorkoli. Prvo, kar sem opazil je električna napeljava. Droti en čez drugega, transformatorji kar na drogovih in to ob lepih zgradbah. To pri nas ne bi šlo skozi. Noup.
Dobro, prva noč itak ne šteje, ker je človek utrujen od celodnevne vožnje. Pravzaprav se od Grenlandije dalje bolj medlo spomnim. Malo piva, kakšen konjak pa gre.
Prvi zajtrk. How do you feel this morning? Je bilo prvo vprašanje. Lepo. Vljudno. In tako odgovorim, da sem lousy. Ker sem slabo spal. Gues what? Ni je zanimalo, kako se počutim. To vprašajo kar tako. Desetkrat, če je treba. Samo ne pričakujejo odgovor. Njen naslednji stavek je bil: "What would you like to order?" Jajca. How would you like your eggs to be done? Ma ne me basat! A, sploh ve, kaj je vprašala?! Jst že vem, samo ni bila ravno lušna, da bi ji odgovoril, kako mi paše :) Pravzaprav nisem v vsem času videl ene spodobne američanke. Nobene.
Drugi poskus ameriške vljudnosti je potekal na drugem prostoru in v drugem času. Ponovno ista fraza, ki jo imajo naučeno in ko sem končno pravilno odgovoril, da sem fine, sem dodal še vprašanje, kako pa je ona. Tilt. Tega ni v procesu. Malce je bila zmedena, nato je sledilo klasično vprašanje kaj bom naročil. Ampak dobro. So vsaj naučeni. Prijaznosti pa ni nobene. Definitivno.
Prosese obvladajo. Vse se da spravit v procese. Veliko starejših ljudi je zaposlenih na letališčih, javnih ustanovah, kjer pomagajo vrstam. Ne stojijo križem rok. Samo ne smejo stvari uiti iz toka dogajanja.
Zjutraj poleg zajtrka rad preberem časopis. Seattle News je bilo moje jutranje branje. Super format. Cel časopis kot naša ena stran. Malce ožji. No ja, kakorkoli. Voda bo še dražja za 20 % v enem letu, so pa že veliko privarčevali, saj so danes na nivoju porabe kot leta 1968. Varčevalne pipe ... Tudi o ekoligiji se veliko piše. Pa črno kroniko tudi imajo. Ponoči so štiri ustrelili v centru Seattla. In povozili spet enega kolesarja. Jp. O kolesarju so se razpisali, kot da gre za prvo avtomobilsko nesrečo. Ja, veliko kolesarijo in kar težko je vijugati z avtomobili med kolesarji in kolesarskimi stezami. Zadanja leta so začeli spodbujati kolesarjenje in naredili kar nekaj kolesarskih poti v mestu. In tega kolesarja je izsili avto. Nezaslišano! Imajo pa že tudi ogromno hibridnih avtomobilov. Ko se enkrat odločijo, naredijo.
Na vhodu v parke pa imajo table, kjer piše, da so ponoči zaprti. Kar tako. Zaradi varnosti. Čeprav veliko revnih spi ponoči. Potem pa vprašamo receptorja v hotelu ali se je varno sprejahati ali naj koristimo javni prevoz. Odgovor pove vse. It is very safe but you have to be very carefull. Res so dobri. Bi mi ratali še všeč.
Pravzaprav so previdni vsepovsod. Vsepovsod vsaj dvakrat povejo za vse nevarnosti in kaj bodo naredili. Kot na ogledu tovarne Boeing. Watch your step! Be extreeme carefull on this steps ...To je noro. Sploh ne znajo samostojno razmišljati.
Ah. Kakorkoli. To zagotovo ni obljubljena dežela. So v časopisu objavili tudi, da je stopnja revščine najvišja v zgodovini. Kaj pa vem. Ko smo prišli nazaj, smo na majhnem letališču z imenom, ki ga američani zagotovo ne znajo izgovoriti (Jožeta Pučnika) pristali, dobili v petih minutah prtljago, gneče nobene, v petnajstih minutah zapustili garažo in se skozi gozd zapeljali na avtocesto, kjer ob robovih ni smeti. Le zelenje.
In danes sem tekel. Tekel po temi. In ne bil edini. Vsaj deset nas je bilo. Pa še deževalo je. Ampak pri nas se to da. Ni prepovedano.
Ah, kako rad imam svojo deželo. Vsi bi morali potovati, da bi to spoznali. Vsi!
To je moje prvo srečanje. Pravzaprav sem čutil, kot da bi že bil tam. Res. No ja, Skandinavija, vsaj Norveška, je bila podobna. Najprej carina. Pravzaprav varnostna kotrola. Zaslišanje, kot ga nisem videl niti na TVju. Kdaj sem že bil, kam grem, v kakšnih odnosih sem z njimi, kako bodo sodelovali ... Tao mu je bilo ime. Brez dlak na obrazu in glavi. In to še v Kanadi. Kakorkoli. Prvo, kar sem opazil je električna napeljava. Droti en čez drugega, transformatorji kar na drogovih in to ob lepih zgradbah. To pri nas ne bi šlo skozi. Noup.
Dobro, prva noč itak ne šteje, ker je človek utrujen od celodnevne vožnje. Pravzaprav se od Grenlandije dalje bolj medlo spomnim. Malo piva, kakšen konjak pa gre.
Prvi zajtrk. How do you feel this morning? Je bilo prvo vprašanje. Lepo. Vljudno. In tako odgovorim, da sem lousy. Ker sem slabo spal. Gues what? Ni je zanimalo, kako se počutim. To vprašajo kar tako. Desetkrat, če je treba. Samo ne pričakujejo odgovor. Njen naslednji stavek je bil: "What would you like to order?" Jajca. How would you like your eggs to be done? Ma ne me basat! A, sploh ve, kaj je vprašala?! Jst že vem, samo ni bila ravno lušna, da bi ji odgovoril, kako mi paše :) Pravzaprav nisem v vsem času videl ene spodobne američanke. Nobene.
Drugi poskus ameriške vljudnosti je potekal na drugem prostoru in v drugem času. Ponovno ista fraza, ki jo imajo naučeno in ko sem končno pravilno odgovoril, da sem fine, sem dodal še vprašanje, kako pa je ona. Tilt. Tega ni v procesu. Malce je bila zmedena, nato je sledilo klasično vprašanje kaj bom naročil. Ampak dobro. So vsaj naučeni. Prijaznosti pa ni nobene. Definitivno.
Prosese obvladajo. Vse se da spravit v procese. Veliko starejših ljudi je zaposlenih na letališčih, javnih ustanovah, kjer pomagajo vrstam. Ne stojijo križem rok. Samo ne smejo stvari uiti iz toka dogajanja.
Zjutraj poleg zajtrka rad preberem časopis. Seattle News je bilo moje jutranje branje. Super format. Cel časopis kot naša ena stran. Malce ožji. No ja, kakorkoli. Voda bo še dražja za 20 % v enem letu, so pa že veliko privarčevali, saj so danes na nivoju porabe kot leta 1968. Varčevalne pipe ... Tudi o ekoligiji se veliko piše. Pa črno kroniko tudi imajo. Ponoči so štiri ustrelili v centru Seattla. In povozili spet enega kolesarja. Jp. O kolesarju so se razpisali, kot da gre za prvo avtomobilsko nesrečo. Ja, veliko kolesarijo in kar težko je vijugati z avtomobili med kolesarji in kolesarskimi stezami. Zadanja leta so začeli spodbujati kolesarjenje in naredili kar nekaj kolesarskih poti v mestu. In tega kolesarja je izsili avto. Nezaslišano! Imajo pa že tudi ogromno hibridnih avtomobilov. Ko se enkrat odločijo, naredijo.
Na vhodu v parke pa imajo table, kjer piše, da so ponoči zaprti. Kar tako. Zaradi varnosti. Čeprav veliko revnih spi ponoči. Potem pa vprašamo receptorja v hotelu ali se je varno sprejahati ali naj koristimo javni prevoz. Odgovor pove vse. It is very safe but you have to be very carefull. Res so dobri. Bi mi ratali še všeč.
Pravzaprav so previdni vsepovsod. Vsepovsod vsaj dvakrat povejo za vse nevarnosti in kaj bodo naredili. Kot na ogledu tovarne Boeing. Watch your step! Be extreeme carefull on this steps ...To je noro. Sploh ne znajo samostojno razmišljati.
Ah. Kakorkoli. To zagotovo ni obljubljena dežela. So v časopisu objavili tudi, da je stopnja revščine najvišja v zgodovini. Kaj pa vem. Ko smo prišli nazaj, smo na majhnem letališču z imenom, ki ga američani zagotovo ne znajo izgovoriti (Jožeta Pučnika) pristali, dobili v petih minutah prtljago, gneče nobene, v petnajstih minutah zapustili garažo in se skozi gozd zapeljali na avtocesto, kjer ob robovih ni smeti. Le zelenje.
In danes sem tekel. Tekel po temi. In ne bil edini. Vsaj deset nas je bilo. Pa še deževalo je. Ampak pri nas se to da. Ni prepovedano.
Ah, kako rad imam svojo deželo. Vsi bi morali potovati, da bi to spoznali. Vsi!
Komentarji
Objavite komentar