Ah, strah
stráh
-ú stil. -a m, mn. strahóvi (ȃ) 1. neprijetno stanje
vznemirjenosti zaradi neposredne ogroženosti, (domnevno) sovražnih, nevarnih
okoliščin: v temnem gozdu je fanta obšel, prešinil, prevzel, ekspr. popadel strah; oči so izražale
strah; slika ji je vzbujala strah; ... ostalo preberite v SSKJ.
Vsaj na služenju vojaškega roka so nam pokazali, kaj pomeni strah. Pred temo, držanje ročne bombe v rokah, streljanje s pravimi naboji, orientacija v neznanem, preživetje s kresilom in nožem ...
Strah nas "ukoči". Kokoš počepne, mar ne? Omrtviči. Kot planinec vem, kako izgleda, ko je koga strah sredi stene. Ne more ne naprej, ne nazaj. Je pa strah odličen vzvod za vzgojo na primer. Recimo s strahom lahko mož ženo drži v krču, s strahom lahko odvračamo svoje otroke, da ne izzivajo situacije, ki so nevarne ...
Sem gledal Discovery o tem, kako so šli na Luno. So. Oni. Tisti, ki jih ni bilo strah. Pravzaprav jih je bilo, a to so vzeli v zakup. Kot tveganje. Bi sicer lahko osvojili drugo nebesno telo brez tveganja? Če pa obstaja tveganje, obstaja strah. No ja, nekateri so brez strahu. Kao. Najbolj razširjen strah na svetu je bojda strah pred pajki (arahnofobija). Fobija pa pomeni vrsto simptomov, ki lahko resno onemogočijo normalno življenje bolnika. Ampak, zdaj sem pa že pameten.
Kar želim izpostaviti je to, da se moramo s strahovi soočiti. Zakaj? Ker smo čedalje bolj pomehkuženi in ker je svet okoli nas čedalje bolj neprijazen. Če nismo pripravljeni na strahove, potem ne bo razvoja. To je normalno delovanje razvoja človeka. A, ni?
Zato pa ne maram vzgoje s strahom. Mislim z vzbujanjem strahu. In to v današnjem času. In ravno to se mi dogaja, da skušajo usmerjati vedenje preko strahu. Ja, saj deluje. Kot aspirin pri glavobolu. Včasih prime, včasih ne. Dolgotrajna rešitev glavobola pa to vsekakor ni. In takšna vzgoja me žalosti, ker slje kot prej popusti. In namesto, da se s strahovi sooča, se jih poveličuje. Poveličuje do točke, ko ustrahovanec ugotovi, da je strah znotraj votel, zunaj pa ga nič ni. Potem pa se lahko zgodi ravno nasprotno od željenega.
Naše strahove ne bi nikakor smeli prenašati na zanamce. Nak. Občudujem mamo, ki mi še nikoli v 10 letni motoristični karieri ni ob slovesu dejala, da naj vozim previdno, temveč zaželela lepo vožnjo. Konec koncev uživam v vožnji, mar ne?
Vsaj na služenju vojaškega roka so nam pokazali, kaj pomeni strah. Pred temo, držanje ročne bombe v rokah, streljanje s pravimi naboji, orientacija v neznanem, preživetje s kresilom in nožem ...
Strah nas "ukoči". Kokoš počepne, mar ne? Omrtviči. Kot planinec vem, kako izgleda, ko je koga strah sredi stene. Ne more ne naprej, ne nazaj. Je pa strah odličen vzvod za vzgojo na primer. Recimo s strahom lahko mož ženo drži v krču, s strahom lahko odvračamo svoje otroke, da ne izzivajo situacije, ki so nevarne ...
Sem gledal Discovery o tem, kako so šli na Luno. So. Oni. Tisti, ki jih ni bilo strah. Pravzaprav jih je bilo, a to so vzeli v zakup. Kot tveganje. Bi sicer lahko osvojili drugo nebesno telo brez tveganja? Če pa obstaja tveganje, obstaja strah. No ja, nekateri so brez strahu. Kao. Najbolj razširjen strah na svetu je bojda strah pred pajki (arahnofobija). Fobija pa pomeni vrsto simptomov, ki lahko resno onemogočijo normalno življenje bolnika. Ampak, zdaj sem pa že pameten.
Kar želim izpostaviti je to, da se moramo s strahovi soočiti. Zakaj? Ker smo čedalje bolj pomehkuženi in ker je svet okoli nas čedalje bolj neprijazen. Če nismo pripravljeni na strahove, potem ne bo razvoja. To je normalno delovanje razvoja človeka. A, ni?
Zato pa ne maram vzgoje s strahom. Mislim z vzbujanjem strahu. In to v današnjem času. In ravno to se mi dogaja, da skušajo usmerjati vedenje preko strahu. Ja, saj deluje. Kot aspirin pri glavobolu. Včasih prime, včasih ne. Dolgotrajna rešitev glavobola pa to vsekakor ni. In takšna vzgoja me žalosti, ker slje kot prej popusti. In namesto, da se s strahovi sooča, se jih poveličuje. Poveličuje do točke, ko ustrahovanec ugotovi, da je strah znotraj votel, zunaj pa ga nič ni. Potem pa se lahko zgodi ravno nasprotno od željenega.
Naše strahove ne bi nikakor smeli prenašati na zanamce. Nak. Občudujem mamo, ki mi še nikoli v 10 letni motoristični karieri ni ob slovesu dejala, da naj vozim previdno, temveč zaželela lepo vožnjo. Konec koncev uživam v vožnji, mar ne?
Komentarji
Objavite komentar