Tudi moj je označeval
Pes. Ko sva šla ven, je označeval "svoj" teren. Dan. In to vsakokrat. Revež ni vedel, da teritorij, ki ga je označil ni bil ravno njegov. Ok. Verjetno je mislil po vonju, da je bil od lastnika na drugi strani hriba. Ampak v resnisi je travnik dobil nazaj v denacionalizacijskem postopku tistigospod, ki živi ... Kje že?
V živalskem svetu je tako, da če kdo pride na njihov teritorij, je prišlek. To pomeni, da ga bodisi odpodijo ali pa podredijo. Nič drugače. Včasih tudi oplodijo. A, to je druga zgodba.
Imam kolegico, ki je postala zavzeta vegetarijanka. Je ne poznam tako dobro, da bi poznal razloge, a danes se vsaj njeni "lajki" pojavljajo vsak dan na Facebooku in tako poživljajo mojo stran. Ampak zagrizenost je fenomenalna. Imam kar slabo vest, ko spremljam njen boj. Zato sicer ne jem nič manj mesa, a čedalje bolj se zavedam meja. Kakšnih?
Živali jasno povedo kaj je njihovo in kaj ni. Pašniki od ovac, krav, od mojega psa. Vse se ve, kaj je njihovo. Ampka mi, ljudje, smo na višjem nivoju. Celo na takšnem, da šibkejše, tj. živali, celo ščitimo. Tepemo pa svoje partnerje na primer. Ali pa otroke. Živali svoje meješčitijo, ljudje pa smo že tako pametni, da smo strpni do drugačnih, ki "stopijo" na naš teritorij. In pridejo Turki v Nemčijo, Slovenci na Norveško in civilizirano sprejemamo prišleke in jim dovoljujemo, da dihajo(mo) naš zrak. Nosijo feredže, kjer ni bila navada, uporabljajo flaške za umivanje riti, kjer uporabljamo školjke ...
Ko je koncentracija dovolj velika, se morajo staroselci prilagoditi, saj so posatli manjšina. In zato si izmišljamo nove in nove zakone, da smo vsi čim bolj enakopravni. in ko nima več stika z realnostjo, se najde nekdo, ki se nekoga dotakne. Takrat je odvisno od tega, kdo se koga dotakne in kakšna je koncentracija v danem trenutku. Nestropnost, diskriminacija ipd. oznake se pojavijo za ljudi, ki se podobno odzovejo kot moj pes. Pes, ki je le označil svoj teritorij.
Ne verjamem v globalizacijo. Včasih smo se stepli na vasi, če je nekdo iz sosednje vasi prišel po "naše" dekle. Danes tega ni več. Ker smo kot človeštvo napredovalo. Celo tako, da lahko nekdo spremeni dnevni ritual samo zato, ker je drugače navajen. In tako se moramo prilagajati v vrtcih, šolah, službah ... do meja nevzdržnosti.
Ja, verjetno sem nestrpen. Živel sem na Norveškem, kjer so glede tujcev zelo odprti. Saj je lušno. A, ne veš več, kaj so Norvežani. Kaj je Norveško. In ne maram stalne napetosti. Najbolj domače se počutim med svojimi, ki jih poznam ali smo si podobni v razmišljanju.
Zaplankan sem. A, ne verjamem v globalno vas. Vsak ima svoje vrednote. Nekatere so odvisne tudi od ekonomskih zakonitosti.
Moj pes. Ni ga več. Že nekaj let. In lažje mi je. Ker je lastnik travnika pridobil travnik v denacionalizacijskem postopku nazaj in ni več dovoil, da pse sprehajamo po njem. Pravzaprav nisem mogel več na sprehod nikamor, kjer nisem bil lastnik. Lastnik pa nisem več kot 40 kvadratnim metrov atrija. Pa še to je na posodo od naših otrok.
V živalskem svetu je tako, da če kdo pride na njihov teritorij, je prišlek. To pomeni, da ga bodisi odpodijo ali pa podredijo. Nič drugače. Včasih tudi oplodijo. A, to je druga zgodba.
Imam kolegico, ki je postala zavzeta vegetarijanka. Je ne poznam tako dobro, da bi poznal razloge, a danes se vsaj njeni "lajki" pojavljajo vsak dan na Facebooku in tako poživljajo mojo stran. Ampak zagrizenost je fenomenalna. Imam kar slabo vest, ko spremljam njen boj. Zato sicer ne jem nič manj mesa, a čedalje bolj se zavedam meja. Kakšnih?
Živali jasno povedo kaj je njihovo in kaj ni. Pašniki od ovac, krav, od mojega psa. Vse se ve, kaj je njihovo. Ampka mi, ljudje, smo na višjem nivoju. Celo na takšnem, da šibkejše, tj. živali, celo ščitimo. Tepemo pa svoje partnerje na primer. Ali pa otroke. Živali svoje meješčitijo, ljudje pa smo že tako pametni, da smo strpni do drugačnih, ki "stopijo" na naš teritorij. In pridejo Turki v Nemčijo, Slovenci na Norveško in civilizirano sprejemamo prišleke in jim dovoljujemo, da dihajo(mo) naš zrak. Nosijo feredže, kjer ni bila navada, uporabljajo flaške za umivanje riti, kjer uporabljamo školjke ...
Ko je koncentracija dovolj velika, se morajo staroselci prilagoditi, saj so posatli manjšina. In zato si izmišljamo nove in nove zakone, da smo vsi čim bolj enakopravni. in ko nima več stika z realnostjo, se najde nekdo, ki se nekoga dotakne. Takrat je odvisno od tega, kdo se koga dotakne in kakšna je koncentracija v danem trenutku. Nestropnost, diskriminacija ipd. oznake se pojavijo za ljudi, ki se podobno odzovejo kot moj pes. Pes, ki je le označil svoj teritorij.
Ne verjamem v globalizacijo. Včasih smo se stepli na vasi, če je nekdo iz sosednje vasi prišel po "naše" dekle. Danes tega ni več. Ker smo kot človeštvo napredovalo. Celo tako, da lahko nekdo spremeni dnevni ritual samo zato, ker je drugače navajen. In tako se moramo prilagajati v vrtcih, šolah, službah ... do meja nevzdržnosti.
Ja, verjetno sem nestrpen. Živel sem na Norveškem, kjer so glede tujcev zelo odprti. Saj je lušno. A, ne veš več, kaj so Norvežani. Kaj je Norveško. In ne maram stalne napetosti. Najbolj domače se počutim med svojimi, ki jih poznam ali smo si podobni v razmišljanju.
Zaplankan sem. A, ne verjamem v globalno vas. Vsak ima svoje vrednote. Nekatere so odvisne tudi od ekonomskih zakonitosti.
Moj pes. Ni ga več. Že nekaj let. In lažje mi je. Ker je lastnik travnika pridobil travnik v denacionalizacijskem postopku nazaj in ni več dovoil, da pse sprehajamo po njem. Pravzaprav nisem mogel več na sprehod nikamor, kjer nisem bil lastnik. Lastnik pa nisem več kot 40 kvadratnim metrov atrija. Pa še to je na posodo od naših otrok.
Komentarji
Objavite komentar