Kaj hudiča me vleče na množične prireditve?
Ma, me prav jezi! Namreč to, da ne maram množičnih prireditev, potem pa vsake toliko grem sam sodelovati. Pa da ne bo nesporazuma. Nimam nič proti tovrstnim prireditvam kot gledalec. Sploh ne. So poživitev in prevevajo me podobni občutki kot na koncertih.
Kot otrok sem treniral kolesarstvo in kasneje košarko. Ali obratno. V ničemer nisem dober. No ja, odličen. Povprečen sem. Jaz sem bolj za v hribe :) No, ampak že takrat smo imeli kolesarske dirke, košarkarske tekme, kjer je poleg vsega še množica gledalcev. No ja, kakor kdaj. Vzpodbuda gledalcev deluje čarobno. A kaj, ko se moraš vseeno matrati kot žival, da si deležen te vzpodbude.
Tako sem nekajkrat prekolesaril tudi maraton Franja. Hudo je na startu, ker se vsi gnetejo, kot da bodo zato manj prekolesarili. Pa vsi zimski gorski pohodi. Več kot 50 jih je bilo. No ja, na kolesarskih maratonih so ob cesti množice, ki vzpodbujajo in igrajo harmoniko, plapolajo slovenske zastave... Na zimskih pohodih tega ni.
Letos sem se tretjič ali četrtič udeležil Ljubljanskega maratona. Zakaj? Ker uživam v teku? Ja, pa ja da. Uživam sicer v teku, vendar ne po asfaltu, ne med komolčniki in ne med soudeleženkami, ki tako lahkotno gredo mimo mene. Jaz uživam sam! Briga me. Še s prijateljem greva redko kdaj skupaj teč. Pol se mor'š kao pogovarjat. Hmm.
Že nekaj let hodim tudi na Pot okoli Ljubljane. Ob žici ali ne vem kako vse se je že imenovala prireditev. To je drugače. Ljubljanski maraton in Pot okoli Ljubljane sta "moji" prireditvi. Zjutraj vstaneš, se oblečeš in greš peš ali v lahnem teku na izhodišče in se nato spet peš vrneš domov. Luksuz! Ampak na maratonu, pravzaprav tečem le polmaraton, so ob trasi gledalci, ki jih sicer na kolesarskih maratonih samo opaziš, ker gre prehitro. Pri teku pa si v transu in gledaš tako ali tako vse v počasnem posnetku. Celo slišim komentarje. Letos je na začetku snežilo. Malce deževalo, nato pa zdržalo brez padavin. Ni pa bilo ravno toplo. Mislim za gledalce. Ampak spet jih je bilo v takoooo velikem številu. In kako vzpodbujajo! Kričijo! Pomagajo! To je res enkratno. In ko srečaš znan obraz, je takoooo lepo pomahati, čeprav komaj lahko vzdigneš roko. Ena starejša gospa je bila čisto brez glasu, a se je postavila na samo, kjer je drug ne morejo preglasiti in z nam normalnim tonom govorila, kako da smo vsi zmagovalci in da samo še malo. "Samo še malo?" Pa saj je še 17 km do cilja?! Mlad par se pogovarja, da je to res noro, koliko je tekačev in mu predlaga, da gresta peš v mesto na cilj. Iz BS3, kar ni ravno blizu. No ja, 5 km. Spet tretji par se pogovarja, da bi pa naslednje leto tudi onadva šla kot tekača na maraton. Pa dve plehmuski, špalir slovenskih zastav, gospa, ki vsako leto prinese mizico, čaj v termovki, nalomljeno čokolado, čeprav imamo vse to ob progi. Ampak je takooo vesela. Jst pa tud! K' radio! Družinski člani s tablami, ki vzpodbujajo ostale člane družine, ki jim kasneje postrežejo juhico, Kolegi s platojem piva, ki ga po maratonu skupaj spijejo, vuvuzele, raglje, piščalke in celo gumijasto račko je imela gospa iz kopalnice.
A, kako vse to slišim? No ja, najhitrejši nisem, tako da ujamem določene zvoke izmed množice, saj se z nečim pač moraš zamotit. Da pritečeš v dveh urah. Četudi še večer prej piješ Šumadijski čaj. Pravzaprav dva večera. Pomaga! Tako sem dosegel svoj cilj. Za eno sekundo. Jp! Ena ura, devetinpetdeset minut in devetinpetdeset sekund sem potreboval za vse te zgodbe. Pravzaprav jih je še veliko več.
Hvala vam navijači. Navijači naredijo to prireditev privlačno. Da se potem budala kot sem jaz podi po ulicah mojega mesta. Ahhhh.
No, to me vleče na množične prireditve. Zato pa: "Dejte mi mir!"
Kot otrok sem treniral kolesarstvo in kasneje košarko. Ali obratno. V ničemer nisem dober. No ja, odličen. Povprečen sem. Jaz sem bolj za v hribe :) No, ampak že takrat smo imeli kolesarske dirke, košarkarske tekme, kjer je poleg vsega še množica gledalcev. No ja, kakor kdaj. Vzpodbuda gledalcev deluje čarobno. A kaj, ko se moraš vseeno matrati kot žival, da si deležen te vzpodbude.
Tako sem nekajkrat prekolesaril tudi maraton Franja. Hudo je na startu, ker se vsi gnetejo, kot da bodo zato manj prekolesarili. Pa vsi zimski gorski pohodi. Več kot 50 jih je bilo. No ja, na kolesarskih maratonih so ob cesti množice, ki vzpodbujajo in igrajo harmoniko, plapolajo slovenske zastave... Na zimskih pohodih tega ni.
Letos sem se tretjič ali četrtič udeležil Ljubljanskega maratona. Zakaj? Ker uživam v teku? Ja, pa ja da. Uživam sicer v teku, vendar ne po asfaltu, ne med komolčniki in ne med soudeleženkami, ki tako lahkotno gredo mimo mene. Jaz uživam sam! Briga me. Še s prijateljem greva redko kdaj skupaj teč. Pol se mor'š kao pogovarjat. Hmm.
Že nekaj let hodim tudi na Pot okoli Ljubljane. Ob žici ali ne vem kako vse se je že imenovala prireditev. To je drugače. Ljubljanski maraton in Pot okoli Ljubljane sta "moji" prireditvi. Zjutraj vstaneš, se oblečeš in greš peš ali v lahnem teku na izhodišče in se nato spet peš vrneš domov. Luksuz! Ampak na maratonu, pravzaprav tečem le polmaraton, so ob trasi gledalci, ki jih sicer na kolesarskih maratonih samo opaziš, ker gre prehitro. Pri teku pa si v transu in gledaš tako ali tako vse v počasnem posnetku. Celo slišim komentarje. Letos je na začetku snežilo. Malce deževalo, nato pa zdržalo brez padavin. Ni pa bilo ravno toplo. Mislim za gledalce. Ampak spet jih je bilo v takoooo velikem številu. In kako vzpodbujajo! Kričijo! Pomagajo! To je res enkratno. In ko srečaš znan obraz, je takoooo lepo pomahati, čeprav komaj lahko vzdigneš roko. Ena starejša gospa je bila čisto brez glasu, a se je postavila na samo, kjer je drug ne morejo preglasiti in z nam normalnim tonom govorila, kako da smo vsi zmagovalci in da samo še malo. "Samo še malo?" Pa saj je še 17 km do cilja?! Mlad par se pogovarja, da je to res noro, koliko je tekačev in mu predlaga, da gresta peš v mesto na cilj. Iz BS3, kar ni ravno blizu. No ja, 5 km. Spet tretji par se pogovarja, da bi pa naslednje leto tudi onadva šla kot tekača na maraton. Pa dve plehmuski, špalir slovenskih zastav, gospa, ki vsako leto prinese mizico, čaj v termovki, nalomljeno čokolado, čeprav imamo vse to ob progi. Ampak je takooo vesela. Jst pa tud! K' radio! Družinski člani s tablami, ki vzpodbujajo ostale člane družine, ki jim kasneje postrežejo juhico, Kolegi s platojem piva, ki ga po maratonu skupaj spijejo, vuvuzele, raglje, piščalke in celo gumijasto račko je imela gospa iz kopalnice.
A, kako vse to slišim? No ja, najhitrejši nisem, tako da ujamem določene zvoke izmed množice, saj se z nečim pač moraš zamotit. Da pritečeš v dveh urah. Četudi še večer prej piješ Šumadijski čaj. Pravzaprav dva večera. Pomaga! Tako sem dosegel svoj cilj. Za eno sekundo. Jp! Ena ura, devetinpetdeset minut in devetinpetdeset sekund sem potreboval za vse te zgodbe. Pravzaprav jih je še veliko več.
Hvala vam navijači. Navijači naredijo to prireditev privlačno. Da se potem budala kot sem jaz podi po ulicah mojega mesta. Ahhhh.
No, to me vleče na množične prireditve. Zato pa: "Dejte mi mir!"
Komentarji
Objavite komentar