Kalimeroti
Se še spomnite Kalmera? "To je krivica!" je njegov znameniti stavek.
In tako se obnašamo Slovenci. Že zgodovinsko se nam godi krivica. Z vsako družbeno ureditvijo, pod vsako oblastjo, z vsakim sosedom, če pa že nič drugega ne najdemo, pa imamo vedno tu še vero za dober razlog.
V Avstroogrski smo bili hlapci. V Jugoslaviji pa smo si pravili Švica v malem. In, ko smo pojamrali, so nas drugi narodi spomnili na to, da naj se ne pritožujemo, saj da smo vendar Švica v malem.
In se odločimo za samostojnost. Sami. Ker smo bili res prepričani v to, da smo nekakšna Švica. Saj, dokler smo imeli cilj vstopa v Evropsko unijo, je še šlo. Kaj pa potem? Zdaj se spet pritožujemo. Za tiste, ki iščejo krivce, naj spomnim, da smo sami krivi.V zadnjem letu sem bolj pozoren na novice ali način podajanja le teh. Iščemo krivce za vse povprek, iščemo razloge, zakaj se določene stvari ne moremo izvajati, kako je težko spremeniti stvari in še bi lahko našteval. Kot narod nismo navajeni ameriškega načina motiviranja, poskušanja ne glede na napake, veselja ob uspešno izvedenih aktivnostih. Pa saj ne potrebujemo vsega tega. Lahko pa smo bolj prijazni. Prijazni v družini, do sosedov, do neznancev na ulici ... "Hvala" in "prosim" kar nekako opuščamo. Odstopiti prednost ali ponuditi pomoč starejšim, šibkejšim je že pozabljena vrlina. Mešanje vere kot institucije in ideologije pa je že zdavnaj preraslo zdrav razum. Ampak ne pozabimo! Sami smo se odločili za samostojnost. Sami volimo oblast, sami odločamo o vlogi v službi in družini. Smo pač sami sebe nategnili, ker smo verjeli, da je dovolj misliti, da smo Švica v malem. Delamo in živimo pa še vedno na enak način. To ne gre. Nazadujemo v razvoju, v turizmu in kar me še bolj skrbi, v izobraževanju. Naslednjim rodovom ne želimo nuditi niti toplega obroka, da bi se lahko veselili šole vsaj po tem. Kje so šele ostala učna sredstva.
Da pa ne govorim le o nas, je tu primer preko luže. iTunes. Storitev, ki nudi multimedijske vsebine. Kot zdaj že redni uporabnik Facebook-a, sem zasledil videospot skupine, katere nisem poznal. Hop na Youtube in preposlušati, prebrati kratko zgodovino in nato povezava na iTunes, kjer mi skladbo ponudijo za 0,69 €. Kul! Samo klik me loči od tega, da jo imam na telefonu, v avtomobilu in seveda na računalniku. Res je super storitev. Če bi čakal na naslednji obisk v glasbeni trgovini, zagotovo ne bi danes poslušal Zebra Dots. Pa še kupiti bi moral ves album, meni pa so všeč le tri skladbice.
Ampak nad to storitvijo se pritožujejo avtorji. Ker večino pobere ponudnik storitve Apple. Par let nazaj so se glasbeni avtorji in izvajalci pritoževali nad tem, da ne prodajajo več albumov zaradi delitve (beri kraje) glasbe preko internet omrežij in so pozdravljali ter vzpodbujali iTunes storitev.
Prav tako uporabniki nis(m)o več tako zadovoljni s tem, da glasbo resda hitro dobimo, a v resnici nismo "lastniki" le te. Kaj to pomeni? Ob nakupu glasbe sem kupil pravico poslušanja na petih napravah in to je vse. Pa saj ne potrebujemo več, a ne? Kaj pa, če želim svojo glasbeno zbirko podariti sinu? Ehh, tu pa nastane problem. Ne morem. Ne morem prenesti s svojega računa na njegov, ampak mora on kupiti svojo "pravico do poslušanja". Na to je glasno opozoril Bruce Willis in celo sprožil pravni postopek proti Apple-u. Bomo videli, kakšen bo izplen. Zaenkrat je manj težav, če glasbo "ukradeš" na spletu.
Ampak tudi ta primer kaže na to, da se pritožujemo. Ko pridemo v cono udobja, pozabimo naše prejšnje zahteve in se že pritožujemo. Pa saj to je prav! Na ta način rastemo. Ampak kar nas loči je to, da eni iščejo rešitve, drugi pa razloge kaj ne velja in kako se nič ne da izboljšati.
Za demokracijo je pač potrebna kritičnost. Do vsega.
In tako se obnašamo Slovenci. Že zgodovinsko se nam godi krivica. Z vsako družbeno ureditvijo, pod vsako oblastjo, z vsakim sosedom, če pa že nič drugega ne najdemo, pa imamo vedno tu še vero za dober razlog.
V Avstroogrski smo bili hlapci. V Jugoslaviji pa smo si pravili Švica v malem. In, ko smo pojamrali, so nas drugi narodi spomnili na to, da naj se ne pritožujemo, saj da smo vendar Švica v malem.
In se odločimo za samostojnost. Sami. Ker smo bili res prepričani v to, da smo nekakšna Švica. Saj, dokler smo imeli cilj vstopa v Evropsko unijo, je še šlo. Kaj pa potem? Zdaj se spet pritožujemo. Za tiste, ki iščejo krivce, naj spomnim, da smo sami krivi.V zadnjem letu sem bolj pozoren na novice ali način podajanja le teh. Iščemo krivce za vse povprek, iščemo razloge, zakaj se določene stvari ne moremo izvajati, kako je težko spremeniti stvari in še bi lahko našteval. Kot narod nismo navajeni ameriškega načina motiviranja, poskušanja ne glede na napake, veselja ob uspešno izvedenih aktivnostih. Pa saj ne potrebujemo vsega tega. Lahko pa smo bolj prijazni. Prijazni v družini, do sosedov, do neznancev na ulici ... "Hvala" in "prosim" kar nekako opuščamo. Odstopiti prednost ali ponuditi pomoč starejšim, šibkejšim je že pozabljena vrlina. Mešanje vere kot institucije in ideologije pa je že zdavnaj preraslo zdrav razum. Ampak ne pozabimo! Sami smo se odločili za samostojnost. Sami volimo oblast, sami odločamo o vlogi v službi in družini. Smo pač sami sebe nategnili, ker smo verjeli, da je dovolj misliti, da smo Švica v malem. Delamo in živimo pa še vedno na enak način. To ne gre. Nazadujemo v razvoju, v turizmu in kar me še bolj skrbi, v izobraževanju. Naslednjim rodovom ne želimo nuditi niti toplega obroka, da bi se lahko veselili šole vsaj po tem. Kje so šele ostala učna sredstva.
Da pa ne govorim le o nas, je tu primer preko luže. iTunes. Storitev, ki nudi multimedijske vsebine. Kot zdaj že redni uporabnik Facebook-a, sem zasledil videospot skupine, katere nisem poznal. Hop na Youtube in preposlušati, prebrati kratko zgodovino in nato povezava na iTunes, kjer mi skladbo ponudijo za 0,69 €. Kul! Samo klik me loči od tega, da jo imam na telefonu, v avtomobilu in seveda na računalniku. Res je super storitev. Če bi čakal na naslednji obisk v glasbeni trgovini, zagotovo ne bi danes poslušal Zebra Dots. Pa še kupiti bi moral ves album, meni pa so všeč le tri skladbice.
Ampak nad to storitvijo se pritožujejo avtorji. Ker večino pobere ponudnik storitve Apple. Par let nazaj so se glasbeni avtorji in izvajalci pritoževali nad tem, da ne prodajajo več albumov zaradi delitve (beri kraje) glasbe preko internet omrežij in so pozdravljali ter vzpodbujali iTunes storitev.
Prav tako uporabniki nis(m)o več tako zadovoljni s tem, da glasbo resda hitro dobimo, a v resnici nismo "lastniki" le te. Kaj to pomeni? Ob nakupu glasbe sem kupil pravico poslušanja na petih napravah in to je vse. Pa saj ne potrebujemo več, a ne? Kaj pa, če želim svojo glasbeno zbirko podariti sinu? Ehh, tu pa nastane problem. Ne morem. Ne morem prenesti s svojega računa na njegov, ampak mora on kupiti svojo "pravico do poslušanja". Na to je glasno opozoril Bruce Willis in celo sprožil pravni postopek proti Apple-u. Bomo videli, kakšen bo izplen. Zaenkrat je manj težav, če glasbo "ukradeš" na spletu.
Ampak tudi ta primer kaže na to, da se pritožujemo. Ko pridemo v cono udobja, pozabimo naše prejšnje zahteve in se že pritožujemo. Pa saj to je prav! Na ta način rastemo. Ampak kar nas loči je to, da eni iščejo rešitve, drugi pa razloge kaj ne velja in kako se nič ne da izboljšati.
Za demokracijo je pač potrebna kritičnost. Do vsega.
Komentarji
Objavite komentar