PP (pa ni Perutnina Ptuj)
Push/Pull. To je ... Ne vem točno, kako definirati. Wikipedija pravi tako. V bistvu pa gre za to, da sta to dva načina delovanja. Ne vedno povezana.
Dogajajo se nam različni dogodki. Nekatere isceniramo sami (pull), nekatere nam "kreirajo" drugi (push). V službi se dogajajo spremembe. Pa saj veste. Spremembe so edina stalnica in podobne floskule. Žal se v naši ožji družbi spremembe dogajajo prepogosto takrat, ko ne vemo kako iz obstoječe sitacije in manj zaradi bistva obsoja podjetja - strank. Kakorkoli. Kar je zanimivo je to, kako se zaposleni na to odzivamo. Ja, ja. Vsak drugače. Lahko pa nas damo v nekaj skupin. Tisti s krediti, tisti s prihranki in jim "služba" ne pomeni osnovni vir dohodka, tisti ki se kar naenkrat vprašajo, če res uživajo v trenutni situaciji in še bi lahko našteval. Za vsako skupino se najde posrečen opis. Kar mi je zanimivo je to, da se danes vprašam, zakaj hudiča ne delam za človekoljubno organizacijo? Glede na kredite bi me moralo skrbeti. Al neki (bi rekla ... prijateljica). Ampak ne. Bolj zanimivi so tisti, ki bi kar naenkrat radi zanetili revolucijo. Upor. Ampak seveda hujskajo druge, da se postavijo v prvo vrsto. No, pa sem izgubil. Nit. Ali je to push ali pull?
Ampak tudi v privatnem življenju imamo raje pull. Da drugi delajo push. Tipično slovensko. Bomo že "plesali" kot drugi igrajo, a ne? In so nas polna usta, kako nič ne pričakujemo. Obnašamo pa se seveda ne tako. Sicer pa pa glasujem za tiste, ki imajo pričakovanja. Dasiravno sam na glas razlagam, kako jih nimam. Kajti, če ni pričakovanj, si mrtev. Mislim, nisi živ. A, jaz sem vedno izjema, a ne? Hudo mi je, ko mi kolegi, prijatelji, znanci razlagajo, kako nimajo pričakovanj, potem pa se usuje plaz opazk, ki letijo na pričakovanja. Ne morem verjeti, kaj vse v takšnih trenutkih izvem. Od tega, da ljudje počnejo stvari, ki jih sicer ne bi, da se prilagajajo, čeprav tega ne želijo, da se razdajajo drugim in še bi lahko našteval. In vse zato, ker pričakujejo. Tudi, če tega ne povedo. In tu je težava, če sta takšni dve osebi push in pull. To gre težko skupaj.
Kaj sem jaz? Mislim, da push. Ne, pull. Ali pa ... Ah. Jaz grem. Grem skozi življenje brez velikih pričakovanj, da mi bodo ostali kreirali življenje. Jaz vem, kako živeti svoje življenje. Če komu takšno ustreza, ga vzamem s sabo. Kot sopotnika na motor. Zakaj motor? Ker v avtu, ko poberem štoparja, imava skupno le to, da želiva doseči isti cilj.
Dogajajo se nam različni dogodki. Nekatere isceniramo sami (pull), nekatere nam "kreirajo" drugi (push). V službi se dogajajo spremembe. Pa saj veste. Spremembe so edina stalnica in podobne floskule. Žal se v naši ožji družbi spremembe dogajajo prepogosto takrat, ko ne vemo kako iz obstoječe sitacije in manj zaradi bistva obsoja podjetja - strank. Kakorkoli. Kar je zanimivo je to, kako se zaposleni na to odzivamo. Ja, ja. Vsak drugače. Lahko pa nas damo v nekaj skupin. Tisti s krediti, tisti s prihranki in jim "služba" ne pomeni osnovni vir dohodka, tisti ki se kar naenkrat vprašajo, če res uživajo v trenutni situaciji in še bi lahko našteval. Za vsako skupino se najde posrečen opis. Kar mi je zanimivo je to, da se danes vprašam, zakaj hudiča ne delam za človekoljubno organizacijo? Glede na kredite bi me moralo skrbeti. Al neki (bi rekla ... prijateljica). Ampak ne. Bolj zanimivi so tisti, ki bi kar naenkrat radi zanetili revolucijo. Upor. Ampak seveda hujskajo druge, da se postavijo v prvo vrsto. No, pa sem izgubil. Nit. Ali je to push ali pull?
Ampak tudi v privatnem življenju imamo raje pull. Da drugi delajo push. Tipično slovensko. Bomo že "plesali" kot drugi igrajo, a ne? In so nas polna usta, kako nič ne pričakujemo. Obnašamo pa se seveda ne tako. Sicer pa pa glasujem za tiste, ki imajo pričakovanja. Dasiravno sam na glas razlagam, kako jih nimam. Kajti, če ni pričakovanj, si mrtev. Mislim, nisi živ. A, jaz sem vedno izjema, a ne? Hudo mi je, ko mi kolegi, prijatelji, znanci razlagajo, kako nimajo pričakovanj, potem pa se usuje plaz opazk, ki letijo na pričakovanja. Ne morem verjeti, kaj vse v takšnih trenutkih izvem. Od tega, da ljudje počnejo stvari, ki jih sicer ne bi, da se prilagajajo, čeprav tega ne želijo, da se razdajajo drugim in še bi lahko našteval. In vse zato, ker pričakujejo. Tudi, če tega ne povedo. In tu je težava, če sta takšni dve osebi push in pull. To gre težko skupaj.
Kaj sem jaz? Mislim, da push. Ne, pull. Ali pa ... Ah. Jaz grem. Grem skozi življenje brez velikih pričakovanj, da mi bodo ostali kreirali življenje. Jaz vem, kako živeti svoje življenje. Če komu takšno ustreza, ga vzamem s sabo. Kot sopotnika na motor. Zakaj motor? Ker v avtu, ko poberem štoparja, imava skupno le to, da želiva doseči isti cilj.
Komentarji
Objavite komentar