Deodorant na sekretu me nervira

Mislim onega na steni, ki piska. Poznate ta zvok, ko stopite v sicer moderen WC, kjer je časovno nastavljen dezodorant zraka? Ne? Saj zvoka sicer ni, razen, ko ni več odišavljene tekočine.

Pravzaprav vsake toliko se sproži značilni zvok, ki opozarja nedolžno žrtev, da ga doleti oblak dIšave, ki lahko zmoti jutranji parfum. Al eou the toilete. In se poskuša temu nenačrtovanemu dejanju izogniti. Ta zvok že prepoznam, zato se skušam po umivanju rok čimprej spraviti na varno. Brez pudranja nosu. Bolj so mi zanimivi toaletni prostori, kjer večino časa piska z zvokom, ki opozarja na to, da je zmanjkalo opojne dišave, da je potreben refill. Po eni strani je pomirjajoče, saj ni potrebe po hitrem umivanju rok in predvsem mahanju okoli senzorja za podajanje brisač, da sem pripravljen na nov listek, da obrišem od mila slabo sprane roke. 

Zakaj gradimo toaletne prostore s sistemi, če potem nihče za njih ne skrbi? Prvih 14 dni je vse ok, dokler ne zmanjka originalnih brisač, opojnih vonjav deodorantov in nato ponekod še celo nalimajo ročni deodorant prostora, kjer kapsula manjka, saj je ta kos plastike razturan do neprepoznavnosti. Papir za brisanje riti pa je odložen poleg držala, kjer je papir zataknjen, če sploh obstaja.

Zdi se mi tipično naše. Slovensko. Postaviti znamo, vzdrževat ne. V Avstriji pa znajo skrbeti za sekrete tudi nad 2000 mnm tudi v ekatremnih razmerah. Hmm.