24 let kasneje
"Saj ti čisto paše" je dejala. "Ne bi mogel drugače". Glede tega s čim se ukvarjam. Počasi že znam sprejemati komplimente in tega sem vsekakor tako vzel.
Po več kot 20-ih letih je ista! V bistvu sem najbolj vesel tega, da lahko rečem, da se je nekaj zgodilo 20 let nazaj. Makes me fell grown up!
Ne ve, a naučila me je veliko. Ogromno! Kriva je, da se nisem vpisal na višjo ampak na visoko. In sploh ne ve za to. Niti zakaj. Tako z lahkoto je rekla, da se pa ja vpišem na visoko in nato bom že videl kaj in kako. Življenje je jemala čisto drugače kot sem jaz gradil. Upravljala je trgovino, vozila črn Fičo in bila vedno nasmejana. Nasmeh pa zmagovalen.
Od brata punce prijateljica. Al neki. Rešila me je tudi prve pijanosti, ko sem v Casablanci "proslavljal" sprejetje na faks. Sploh nisem vedel s kom naj delim. Mislim, da sem takrat prvič čutil, da moram z nekom deliti. Starši in Brat na morju, saj se je začela sezona skuterjev, punce nisem imel, sosed pa je šel v Maribor. Napoleon Seguin je bil kriv. Kar naenkrat se "pojavi" pred mano ona in me k sreči spravi domov. Kajti bil sem pred "prepadom". Vse, kar vem po tem je to, da je gola zjutraj skakala naokoli in da je vse kar se spomnim le grozen glavobol. No ja, vem da ima čokoladno, gladko in dišečo kožo. To pa sem opazil. Kaj drugega tako nisem vedel, kaj bi. In njen nasmeh.
"Vlakec puha ču-ču!". Tudi tega se spomnim. Učila me je kaditi. Pravzaprav inhalirati. Ker sem delal škodo. Le puhal sem cigarete in teh je škoda, a ne? To je bilo obdobje, ko sem se počutil takoooo varno. Bil sem pod "varstvom" Brata. V beli Katrci sem in tja in spoznaval svet, ki ga sam nikoli ne bi. Se mi ne bi dalo. Premalo je bilo spanja, preveč nenadzorovanja, a hkrati tako mikavno. Danes imam občutek, kot da se je vse dogajalo ponoči. V temi. In pri meni ima noč svojo moč! Zagotovo.
Danes nimam več potrebe po deljenju. Sem zato star? Morda. Morda pa se mi le ne da deliti kar tako z nekom, ki to lahko izkoristi. Tako pa je le moje. Tudi na FB se opazi razlika med ljudmi, ki morajo vse deliti z vsemi. Tudi sam sem poizkusil, a nisem opazil nekega zadovoljstva ali drugega občutka. Sem čisto zadovoljen, da vtise zbiram brez deljenja. Ko ne bom zbiral več vtisov, pa bom star.
Ona je več kot 20 let nazaj šla. V San Juan. Zgubil sem njen kontakt. Kontakt, da se ji zahvalim. Vsako leto se vsaj novembra spomnim nanjo za njen rojstni dan. Letos mi je uspelo navezati kontakt.
Ista je! Hvala!
Po več kot 20-ih letih je ista! V bistvu sem najbolj vesel tega, da lahko rečem, da se je nekaj zgodilo 20 let nazaj. Makes me fell grown up!
Ne ve, a naučila me je veliko. Ogromno! Kriva je, da se nisem vpisal na višjo ampak na visoko. In sploh ne ve za to. Niti zakaj. Tako z lahkoto je rekla, da se pa ja vpišem na visoko in nato bom že videl kaj in kako. Življenje je jemala čisto drugače kot sem jaz gradil. Upravljala je trgovino, vozila črn Fičo in bila vedno nasmejana. Nasmeh pa zmagovalen.
Od brata punce prijateljica. Al neki. Rešila me je tudi prve pijanosti, ko sem v Casablanci "proslavljal" sprejetje na faks. Sploh nisem vedel s kom naj delim. Mislim, da sem takrat prvič čutil, da moram z nekom deliti. Starši in Brat na morju, saj se je začela sezona skuterjev, punce nisem imel, sosed pa je šel v Maribor. Napoleon Seguin je bil kriv. Kar naenkrat se "pojavi" pred mano ona in me k sreči spravi domov. Kajti bil sem pred "prepadom". Vse, kar vem po tem je to, da je gola zjutraj skakala naokoli in da je vse kar se spomnim le grozen glavobol. No ja, vem da ima čokoladno, gladko in dišečo kožo. To pa sem opazil. Kaj drugega tako nisem vedel, kaj bi. In njen nasmeh.
"Vlakec puha ču-ču!". Tudi tega se spomnim. Učila me je kaditi. Pravzaprav inhalirati. Ker sem delal škodo. Le puhal sem cigarete in teh je škoda, a ne? To je bilo obdobje, ko sem se počutil takoooo varno. Bil sem pod "varstvom" Brata. V beli Katrci sem in tja in spoznaval svet, ki ga sam nikoli ne bi. Se mi ne bi dalo. Premalo je bilo spanja, preveč nenadzorovanja, a hkrati tako mikavno. Danes imam občutek, kot da se je vse dogajalo ponoči. V temi. In pri meni ima noč svojo moč! Zagotovo.
Danes nimam več potrebe po deljenju. Sem zato star? Morda. Morda pa se mi le ne da deliti kar tako z nekom, ki to lahko izkoristi. Tako pa je le moje. Tudi na FB se opazi razlika med ljudmi, ki morajo vse deliti z vsemi. Tudi sam sem poizkusil, a nisem opazil nekega zadovoljstva ali drugega občutka. Sem čisto zadovoljen, da vtise zbiram brez deljenja. Ko ne bom zbiral več vtisov, pa bom star.
Ona je več kot 20 let nazaj šla. V San Juan. Zgubil sem njen kontakt. Kontakt, da se ji zahvalim. Vsako leto se vsaj novembra spomnim nanjo za njen rojstni dan. Letos mi je uspelo navezati kontakt.
Ista je! Hvala!
PS: Z imenom Lucy so poimenovali prvo žensko.
Res cool!
OdgovoriIzbrišiRes je neverjetno, a tako kot sem po mesecu dni razločil parfum po Skandinaviji, se spomnim njenega vonja.
Izbriši