Želim, pričakujem, zahtevam

Me je zadnjič vprašal kolega, če muziko še kaj poslušam. A? Nisem ravno razumel, kaj me sprašuje, dasiravno se poznava od prvega izpita na faksu. Če še poslušam. Ja, seveda. To pomeni poleg poslušanja še urejanje, kreiranje playliste, prenosa na telefon, player za na motor, USB za v avto.

Spet drugi, kaj delam. Mislil je poleg "službe". Ker, če poslušam glasbo, to ne šteje. Ker to se ne počne oz. to ne šteje. Kam pa to sodi?

Ampak kar hočem povedati morda na prvi pogled ne sodi pod glasbo. Bolj vodenje. Bodisi privatno, bodisi službeno. Čeprav ne razumem, zakaj bi morali to ločevati. Pa ne mislim, da smo vedno obremenjeni s službo. A, kako pazimo na to, ko izrekamo ... pričakovanja.

Ne glede na to kje, lahko od sogovornika nekaj želimo. V tem primeru ne smemo pričakovati. V pogodbenem odnosu npr. v službi od kolegov pričakujemo. Ker smo v medsebojnem "pogodbenem" odnosu. Predpostavljeni in podobno. Če zahtevamo smo bodisi v vojski ali pa takšni družbi, kjer ni "cucu muci".

Trenutno sem v družbi, kjer vodje preveč želijo in premalo izražajo pričakovanja. Ko kaj zahtevamo, so kolegi zaprepadeni. Zato delamo na tem, da ostane ekipa, kjer si izražamo pričakovanja. In smo na dobri poti. Samo razumevanje med temi izrazi nam še dela preglavice.

Samo to... nima veze z glasbo, ne? Pa ima. Ko sva šla z Ljubljeno na koncert Depechov koncert v Berlin sem imel željo, da bo dober. Od njih sem to pričakoval. Od naslednjega koncerta U2 v Zagrebu sem zahteval, da je vsaj tako dober. Pa ni bil.

Kdaj pa je bilo presenečenje? V Franciji, ko sva bila z Ljubljeno v kampu in so zvečer "naredili" večer. Priceless. Ne glede na drago pivo.

In poleg poslušnja glasbe še zraven celo plešem. Aha.


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vse to se je dogajalo. Tudi Meni.

Pokvarjen želodec

Incest je igra za vso družino