Second space
Še pomnite Second space? Morda imam račun. Ampak res morda. Ne vem, če sem se v obdobju te ... aplikacije udeleževal tovrstnih aktivnosti. Sploh ne vem, če še obstaja. Vem, da je kar nekaj podjetij imelo svoj "vzporedni svet". Verjetno za marketinške namene.
Pravzaprav ne razumem tudi Bitcoin-e. Mislim, vem le okvirno za kaj gre, a to je to. Ne razumem marsičesa.
A kar želim povedati ni v neposredni povezavi z zgoraj omenjenim vzporednim svetom. Po slabem letu moje vloge vodenja družbe sem spoznal marsikaj. Priznam, da nisem veliko pričakoval glede tega, kako bo. Spoznal pa sem, da višje kot si po neki hierarhiji, bolj osmaljen si. Seveda je odvisno od posameznika, a vseeno trdim, da so odgovorni za podjetje že po funkciji obremenjeni z aktivnostmi, kjer je potrebno "pustiti" operativo. Nič narobe. Narobe je, ker moramo biti vodje ljudje z veliko čustvene inteligence. Pa ne me vprašati, kaj točno je, da siravno sem prebral eno knjigo na to temo. Imam svoje mnenje o tem. Bolj me moti, ker je vsaj v lokalnem slovenskem okolju težko najti prave menedžerje, saj so organizacije premale za kopiranje vzorcev večjih poslovnih trgov. In potem se najdejo direktorji, ki so nedostopni, ki ne komunicirajo interno niti zunanje, ker imajo za to PR službe, ki ne vedo točno kaj je njihova vloga.
Meni je naporno. Zelo. Vem, da sem naiven osebno, zagotovo tudi poslovno, saj to enačim in sem zato sam predlagal lastnikom, da si znižam plačo, dokler ne dosežemo zastavljenih ciljev. Ampak to sem želel, ker želim zvečer v postelji zaspati. Miren spanec. Tudi tega sicer nimam že eno leto in pol. Samo to povezujem s starostjo. Noro je, kako vpliva odgovornost za skoraj 50 zaposlenih vpliva v podzavesti na skrb. Ne dnevno. Vsako uro vpliva na odločitve, ki jih sprejemam. A to me ne obremenjuje pri sprejemanju odločitev. Pravzaprav mi to pomaga. Res pomaga. Ker šele sicer pridejo posledice. Če se ne odločiš.
Lepo pa je, ko sicer počasi vidiš, kako ljudje zaupajo. Kako se prepustijo. Verjetno kot pri plesu, ko začuti soplesalec, da drugi vodi. To sicer ne vem, ker ne plešem. Vem pa kako izgleda vožnja z motorjem v dvoje. Lahko noro dobro, lahko naporno, vedno pa zelo odgovorno.
Preveč ljudi me je že vprašalo ali se splača. Kako bedno! Če se splača?! Seveda se. A, denarno? Na to lahko odgovorim, da je denarno neodvisno od pozicije. Veliko keramičarjev, mizarjev več zasluži. Veliko direktorjev več zasluži. To je lahko eno izmed meril uspešnosti posameznika. Jaz glede na njih nisem uspešen. Ampak kdo je rekel, da so oni merilo? Jaz uživam v tem! Če bi užival v polaganju ploščic, bi pač polagal ploščice. Mimogrede, predlagal sem sinu, da vpiše šolo za keramičarja. Samo zato, da bi nekaj znal z rokami. Meni je to tako kul. Še bolj kul pa so razgovori z bankami, upniki, kolegi s krediti, družinami, samskimi čudnimi strokovnjaki in lastniki. Enkratna priložnost za katero sem vesel, da sem jo prepoznal!
Kar pa se je spremenilo pa je to, da zdaj takooo rad pijem pšenično. Pšenično pivo. Sicer čisto slučajno sovpada. A paše! Ne glede na 40 dni brez alkohola.
A je Second space ali Second life?
Pravzaprav ne razumem tudi Bitcoin-e. Mislim, vem le okvirno za kaj gre, a to je to. Ne razumem marsičesa.
A kar želim povedati ni v neposredni povezavi z zgoraj omenjenim vzporednim svetom. Po slabem letu moje vloge vodenja družbe sem spoznal marsikaj. Priznam, da nisem veliko pričakoval glede tega, kako bo. Spoznal pa sem, da višje kot si po neki hierarhiji, bolj osmaljen si. Seveda je odvisno od posameznika, a vseeno trdim, da so odgovorni za podjetje že po funkciji obremenjeni z aktivnostmi, kjer je potrebno "pustiti" operativo. Nič narobe. Narobe je, ker moramo biti vodje ljudje z veliko čustvene inteligence. Pa ne me vprašati, kaj točno je, da siravno sem prebral eno knjigo na to temo. Imam svoje mnenje o tem. Bolj me moti, ker je vsaj v lokalnem slovenskem okolju težko najti prave menedžerje, saj so organizacije premale za kopiranje vzorcev večjih poslovnih trgov. In potem se najdejo direktorji, ki so nedostopni, ki ne komunicirajo interno niti zunanje, ker imajo za to PR službe, ki ne vedo točno kaj je njihova vloga.
Meni je naporno. Zelo. Vem, da sem naiven osebno, zagotovo tudi poslovno, saj to enačim in sem zato sam predlagal lastnikom, da si znižam plačo, dokler ne dosežemo zastavljenih ciljev. Ampak to sem želel, ker želim zvečer v postelji zaspati. Miren spanec. Tudi tega sicer nimam že eno leto in pol. Samo to povezujem s starostjo. Noro je, kako vpliva odgovornost za skoraj 50 zaposlenih vpliva v podzavesti na skrb. Ne dnevno. Vsako uro vpliva na odločitve, ki jih sprejemam. A to me ne obremenjuje pri sprejemanju odločitev. Pravzaprav mi to pomaga. Res pomaga. Ker šele sicer pridejo posledice. Če se ne odločiš.
Lepo pa je, ko sicer počasi vidiš, kako ljudje zaupajo. Kako se prepustijo. Verjetno kot pri plesu, ko začuti soplesalec, da drugi vodi. To sicer ne vem, ker ne plešem. Vem pa kako izgleda vožnja z motorjem v dvoje. Lahko noro dobro, lahko naporno, vedno pa zelo odgovorno.
Preveč ljudi me je že vprašalo ali se splača. Kako bedno! Če se splača?! Seveda se. A, denarno? Na to lahko odgovorim, da je denarno neodvisno od pozicije. Veliko keramičarjev, mizarjev več zasluži. Veliko direktorjev več zasluži. To je lahko eno izmed meril uspešnosti posameznika. Jaz glede na njih nisem uspešen. Ampak kdo je rekel, da so oni merilo? Jaz uživam v tem! Če bi užival v polaganju ploščic, bi pač polagal ploščice. Mimogrede, predlagal sem sinu, da vpiše šolo za keramičarja. Samo zato, da bi nekaj znal z rokami. Meni je to tako kul. Še bolj kul pa so razgovori z bankami, upniki, kolegi s krediti, družinami, samskimi čudnimi strokovnjaki in lastniki. Enkratna priložnost za katero sem vesel, da sem jo prepoznal!
Kar pa se je spremenilo pa je to, da zdaj takooo rad pijem pšenično. Pšenično pivo. Sicer čisto slučajno sovpada. A paše! Ne glede na 40 dni brez alkohola.
A je Second space ali Second life?
Komentarji
Objavite komentar