Ni bilanca

Ja, najlažje je opustiti zadeve, ki nas motijo. Zapreti oči in oditi. No ja, to ne drži v mojem primeru kajenja. Ali pa to pomeni, da me ne moti? Hja.

Širši družbeni pojav je, da odstopiš, ko ne gre po pričakovanjih. Obupavanje po domače. Ko gledam mladino, je ta nastavljena na še bistveno nižji prag.

Spoznal sem že kar nekaj ljudi. Bližje so mi tisti, ki energijo špricajo. Moja prva žena, ki je v življenju dala čez ne le vice temveč pravi pekel, druga, ki je doma ugasnila, ker je vso energijo porabila za druge, partnerka, ki se dobesedno bori za življenje in še vedno želi spremeniti svet. Še bi lahko našteval.

Vse vedo, da se razdajajo. Da delajo dobro. Zato pokasirajo takšne in drugačne bolezni, a se ne predajo. Ne le, da jih občudujem, Rad jih imam! Bo grdo, če rečem vse? Ne verjamem. Sicer ne bi bil del njihovih minut, dni v življenju.

Mi pa je hudo to, da to spoznamo relativno pozno v življenju, ko nas zdravje baše in bi ne zaradi sebe temveč zaradi sveta želeli še toooliko narediti.

Sam sem zdrav. Zaenkrat. Očitno nisem tako pomemben, da bi imel posebno poslanstvo. Kar pa ne počnem je, da ne lažem, kradem, bolhe jem. Nikoli namerno ne prizadanem in sprejemam vse, kar je družbeno koristno.

Raje pa pleše. Sam!


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vse to se je dogajalo. Tudi Meni.

Pokvarjen želodec

Incest je igra za vso družino