Na Krk z mojo "kanto"
Moj GPS se izogiba avtocestam in makadamu, nakar že računa. Jaz pa med računanjem peljem proti Tržaški. Med vožnjo nisem bil ravno pozoren na GPS, ampak sem se ukvarjal s programom za vzmetenje. Odločim se za solo in comfort nastavitev. Motor se med vožnjo dviguje in mehko nastavi.
Bolj ko se bližam Tržaški, bolj me GPS usmerja na Dolenjsko cesto. Ko mi le vklopi, da grem pravzaprav čez Kočevje, se "opravičim" GPSu in obljubim, da ga bom ubogal ne glede na to, kje me bo peljal. To se mi kakšen mesec dni nazaj ni ravno obrestovalo, saj imajo Hrvati žal zelo slabe podatke o cestah. Še bolj zoprna reč je, da so ceste vrisane, usmerjevalne tabele pa so zanič. In tako me je v okolici Knina vsaj 10-krat usmerjal na ceste, ki so se zaključile na še neočiščenih minskih poljih. Ampak to je že druga zgodba.
Sonce se iz nizke oblačnosti nikakor ne prebije in v kratkih rokavih mi ni ravno vroče. Glede na prikazano temperaturo (7 stopinj Celzija) se odločim, da vklopim gretje ročic. Na prvo stopnjo. Malo pred Kočevjem vklopim še gretje sedeža na prvo stopnjo. Moram priznati, da so mi vse te funkcionalnosti malo smešne, ali pa so se mi zdele vsaj ob nakupu, ampak priznati moram, da sem prav navdušeno preklapljal med stopnjami odvisno od toplote na moji riti. Preverjeno deluje. Še posebej sem presenečen nad gretjem ročic, saj sem uporabljal poletne in ni bilo potrebe po naslednji stopnji. Do Kočevja sem preposlušal že dobršen del albuma Kingsov in vmes mi RDS posreduje kakšna štala da je v Vipavski dolini in na primorski avtocesti. Sam pa nisem naletel na promet. Sem že kar malo pozabil, kako dobra cesta za motoriste je od Kočevja do Broda na Kolpi. In kako lep je slap v kraju Kostel (voda Costella).
Gorivo sem dotočil že pri Kočevju, saj mi ne deluje senzor za količino goriva in zato grem "bolj na ziher".
Ja, to se mi je pokvarilo, ali bolje rečeno so mi zjebali na zadnji nadgradnji programske opreme motocikla. Aha, tudi motorje se nadgrajuje. Da bojda potem lepše tečejo. Moram priznati, da celo deluje. Ampak vsaka nadgradnja prinese s sabo kaj nepričakovanega in tako mi sprva ni spoznal senzorja za zunanjo temperaturo, potem ni prepoznal sedeža (!!) ter sem nazadnje pristal na tem, da radijska povezava med senzorjem količine goriva in armaturno ploščo ne deluje. To niti ni tako pomembno, a ne? Bojo uštimali. Na naslednjem poskusu nadgradnje.
Na meji prijazen pozdrav slovenskega policista, ki mu je dolgčas in bi se pogovarjal, meni pa ni do pogovora. Na Hrvaški meji prijazna policistka, ki ne zahteva niti dokumenta temveč le zaželi srečno pot.
Do Delnic se vzpnem na preko 800 m nad morjem. V središču mesta, če lahko to tako imenujem, stojita policista in z radarjem na tripodu čakata na žrtev. Nato kot po navadi skoraj falim odcep za Fužine. Ja, blizu Delnic imajo Fužine. To je sicer zaselek bogu iza nogu, ampak GPS pravi, da pot vodi do Krka. Res je bilo prav enkratno voziti po ozkih asfaltnih cestah posutih z jesenskim listjem. Še bolj fantastičen je pogled na Krški most z višine 600 m. Že v Delnicah me je pozdravilo sonce in pred mostom se je živo srebro že povzpelo na 20 stopinj. MP3 že predvaja Gibonnija in Massima. Ni bolj prikladne glasbe za trenutno okolje. Gretje ročic in sedeža sem tudi že davnaj izklopil.
Ker sem se bolj na hitro odločil o cilju poti na Hrvaškem nisem imel s sabo Kun. Tako sem lahko plačal 30 KN za prehod preko mosta z Maestrom. Bravo Maestro!. Nato pa sem moral malce pospešiti po ravnih in dobro vzdrževanih cestah preko otoka do mesta Krk. OK, bil je resda nek čuden obvoz, a vseeno čudovitih nekaj deset kilometrov.
V mestu nič novega. Ljudje pri sedaj 23 stopinjah v kratkih rokavih, nekaj mulčkov na skuterjih, nekaj jadrnic in blaga burja. V kafiču najprej preverim ali mi za evro dajo kavo. Se usedem, občudujem okolico in pogledam GPS: 180 km, slabe 3h, trenuten čas 13:00. Moja rit pa se nič ne pritožuje.
Zajaham motor in zviz nazaj najprej do mosta, kjer s telefonom posnamem tole:
... in nato proti Reki. Namreč ni ga lepšega, če malce spremeniš turo in greš nazaj drugje. Tako pred Reko "ukažem" GPSu naj najde dom. :) Računa in računa, se izogiba avtocestam, vendar ga venomer motim s tem, da se vozim mimo predlaganih odcepov. Moj skrivni načrt je namreč vseboval še ogled Grobnika. Od tam se je GPS že znašel.
Na Grobniku nekaj zanesenjakov pridno trenira. Sam nisem ravno hraber na motorju in bolj uživam v comfort načinu.
Ko se odpeljem od steze na cesto proti Delnicam, preklopim GPS, da kaže cesto čisto od blizu. Tako že vnaprej vidim, kakšni ovinki sledijo in tako vozim kot "na slepo". Na to se zanesem, saj se mi še ni zgodilo, da bi grafika lagala. Včasih zmanjka le signala in takrat upočasnim. Nastavim še vzmetenje na sport in motor počepne ter otrdi. Vzpon proti Delnicam je bil prečudovit. Od 80 - 140 po ovinkasti cesti je bilo res adrenalinsko. So pa ovinki res lepo odprti, nikjer peska na cesti in prav vidi se, da za cesto skrbijo tudi zaradi tistih, ki prihajajo na Grobnik.
Na meji me samo pozdravi ista hrvaška policistka, saj se ekipa še ni zamenjala. Na slovenski strani me ne vprašajo, ali imam kaj za prijavit. :)
Na poti čez dolino Kolpe pomislim, da bi namesto proti Kočevju zavil v nekoč zaprto območje Kočevsko reko in Gotenico. To so prečudoviti kraji, kjer zaradi podnebja lahko najdete tudi zaščiteno planiko. To se je rezultiralo tudi v dejstvu, da sem ponovno vklopil gretje ročic in sedeža. Pod 9 stopinjami po gozdovih je prav pasalo. Sam sem služil vojsko (nekateri pravijo tabornike) ravno v gozdovih okoli Kočevske reke. V tem času so bili tudi moji začetki spoznavanja motorjev, saj so v takratni specialni brigadi imeli kar nekaj Švedskih Husquarn, ki so bile hudičevo dobre. Zamaskirani smo se preganjali naokoli, da je bilo veselje. Tam sem prvič srečal tudi medveda v živo. In to celo dva! Hmm, bog ve, ali sta bila zato v paru, ker zna eden pisati in drugi brati.
Kakorkoli, peljem se mimo bivših stražarnic v notranjem varovanem območju in ne srečam več kot en avto. Samo ovce in krave. Kmalu se priključim glavni cesti Kočevje Ljubljana in po preklopu na comfort zapeljem proti Ljubljani.
Še enkrat dam Kingse, da podoživim dan in moram priznati, da je bilo preklemano dobro. Ob 16h sem bil že doma. Na presenečenje moje drage in brata, s katerim sem govoril po telefonu.
Kaj sem pa zajebal? Pozabil sončna očala. Vzel sem namreč "ta zimsko" čelado, ki nima sončnega vizirja in tako sem se kremžil več kot pol poti.
Album Kings of Leon je dober. Res je dober.
Bolj ko se bližam Tržaški, bolj me GPS usmerja na Dolenjsko cesto. Ko mi le vklopi, da grem pravzaprav čez Kočevje, se "opravičim" GPSu in obljubim, da ga bom ubogal ne glede na to, kje me bo peljal. To se mi kakšen mesec dni nazaj ni ravno obrestovalo, saj imajo Hrvati žal zelo slabe podatke o cestah. Še bolj zoprna reč je, da so ceste vrisane, usmerjevalne tabele pa so zanič. In tako me je v okolici Knina vsaj 10-krat usmerjal na ceste, ki so se zaključile na še neočiščenih minskih poljih. Ampak to je že druga zgodba.
Sonce se iz nizke oblačnosti nikakor ne prebije in v kratkih rokavih mi ni ravno vroče. Glede na prikazano temperaturo (7 stopinj Celzija) se odločim, da vklopim gretje ročic. Na prvo stopnjo. Malo pred Kočevjem vklopim še gretje sedeža na prvo stopnjo. Moram priznati, da so mi vse te funkcionalnosti malo smešne, ali pa so se mi zdele vsaj ob nakupu, ampak priznati moram, da sem prav navdušeno preklapljal med stopnjami odvisno od toplote na moji riti. Preverjeno deluje. Še posebej sem presenečen nad gretjem ročic, saj sem uporabljal poletne in ni bilo potrebe po naslednji stopnji. Do Kočevja sem preposlušal že dobršen del albuma Kingsov in vmes mi RDS posreduje kakšna štala da je v Vipavski dolini in na primorski avtocesti. Sam pa nisem naletel na promet. Sem že kar malo pozabil, kako dobra cesta za motoriste je od Kočevja do Broda na Kolpi. In kako lep je slap v kraju Kostel (voda Costella).
Gorivo sem dotočil že pri Kočevju, saj mi ne deluje senzor za količino goriva in zato grem "bolj na ziher".
Ja, to se mi je pokvarilo, ali bolje rečeno so mi zjebali na zadnji nadgradnji programske opreme motocikla. Aha, tudi motorje se nadgrajuje. Da bojda potem lepše tečejo. Moram priznati, da celo deluje. Ampak vsaka nadgradnja prinese s sabo kaj nepričakovanega in tako mi sprva ni spoznal senzorja za zunanjo temperaturo, potem ni prepoznal sedeža (!!) ter sem nazadnje pristal na tem, da radijska povezava med senzorjem količine goriva in armaturno ploščo ne deluje. To niti ni tako pomembno, a ne? Bojo uštimali. Na naslednjem poskusu nadgradnje.
Na meji prijazen pozdrav slovenskega policista, ki mu je dolgčas in bi se pogovarjal, meni pa ni do pogovora. Na Hrvaški meji prijazna policistka, ki ne zahteva niti dokumenta temveč le zaželi srečno pot.
Do Delnic se vzpnem na preko 800 m nad morjem. V središču mesta, če lahko to tako imenujem, stojita policista in z radarjem na tripodu čakata na žrtev. Nato kot po navadi skoraj falim odcep za Fužine. Ja, blizu Delnic imajo Fužine. To je sicer zaselek bogu iza nogu, ampak GPS pravi, da pot vodi do Krka. Res je bilo prav enkratno voziti po ozkih asfaltnih cestah posutih z jesenskim listjem. Še bolj fantastičen je pogled na Krški most z višine 600 m. Že v Delnicah me je pozdravilo sonce in pred mostom se je živo srebro že povzpelo na 20 stopinj. MP3 že predvaja Gibonnija in Massima. Ni bolj prikladne glasbe za trenutno okolje. Gretje ročic in sedeža sem tudi že davnaj izklopil.
Ker sem se bolj na hitro odločil o cilju poti na Hrvaškem nisem imel s sabo Kun. Tako sem lahko plačal 30 KN za prehod preko mosta z Maestrom. Bravo Maestro!. Nato pa sem moral malce pospešiti po ravnih in dobro vzdrževanih cestah preko otoka do mesta Krk. OK, bil je resda nek čuden obvoz, a vseeno čudovitih nekaj deset kilometrov.
V mestu nič novega. Ljudje pri sedaj 23 stopinjah v kratkih rokavih, nekaj mulčkov na skuterjih, nekaj jadrnic in blaga burja. V kafiču najprej preverim ali mi za evro dajo kavo. Se usedem, občudujem okolico in pogledam GPS: 180 km, slabe 3h, trenuten čas 13:00. Moja rit pa se nič ne pritožuje.
Zajaham motor in zviz nazaj najprej do mosta, kjer s telefonom posnamem tole:
... in nato proti Reki. Namreč ni ga lepšega, če malce spremeniš turo in greš nazaj drugje. Tako pred Reko "ukažem" GPSu naj najde dom. :) Računa in računa, se izogiba avtocestam, vendar ga venomer motim s tem, da se vozim mimo predlaganih odcepov. Moj skrivni načrt je namreč vseboval še ogled Grobnika. Od tam se je GPS že znašel.
Na Grobniku nekaj zanesenjakov pridno trenira. Sam nisem ravno hraber na motorju in bolj uživam v comfort načinu.
Ko se odpeljem od steze na cesto proti Delnicam, preklopim GPS, da kaže cesto čisto od blizu. Tako že vnaprej vidim, kakšni ovinki sledijo in tako vozim kot "na slepo". Na to se zanesem, saj se mi še ni zgodilo, da bi grafika lagala. Včasih zmanjka le signala in takrat upočasnim. Nastavim še vzmetenje na sport in motor počepne ter otrdi. Vzpon proti Delnicam je bil prečudovit. Od 80 - 140 po ovinkasti cesti je bilo res adrenalinsko. So pa ovinki res lepo odprti, nikjer peska na cesti in prav vidi se, da za cesto skrbijo tudi zaradi tistih, ki prihajajo na Grobnik.
Na meji me samo pozdravi ista hrvaška policistka, saj se ekipa še ni zamenjala. Na slovenski strani me ne vprašajo, ali imam kaj za prijavit. :)
Na poti čez dolino Kolpe pomislim, da bi namesto proti Kočevju zavil v nekoč zaprto območje Kočevsko reko in Gotenico. To so prečudoviti kraji, kjer zaradi podnebja lahko najdete tudi zaščiteno planiko. To se je rezultiralo tudi v dejstvu, da sem ponovno vklopil gretje ročic in sedeža. Pod 9 stopinjami po gozdovih je prav pasalo. Sam sem služil vojsko (nekateri pravijo tabornike) ravno v gozdovih okoli Kočevske reke. V tem času so bili tudi moji začetki spoznavanja motorjev, saj so v takratni specialni brigadi imeli kar nekaj Švedskih Husquarn, ki so bile hudičevo dobre. Zamaskirani smo se preganjali naokoli, da je bilo veselje. Tam sem prvič srečal tudi medveda v živo. In to celo dva! Hmm, bog ve, ali sta bila zato v paru, ker zna eden pisati in drugi brati.
Kakorkoli, peljem se mimo bivših stražarnic v notranjem varovanem območju in ne srečam več kot en avto. Samo ovce in krave. Kmalu se priključim glavni cesti Kočevje Ljubljana in po preklopu na comfort zapeljem proti Ljubljani.
Še enkrat dam Kingse, da podoživim dan in moram priznati, da je bilo preklemano dobro. Ob 16h sem bil že doma. Na presenečenje moje drage in brata, s katerim sem govoril po telefonu.
Kaj sem pa zajebal? Pozabil sončna očala. Vzel sem namreč "ta zimsko" čelado, ki nima sončnega vizirja in tako sem se kremžil več kot pol poti.
Album Kings of Leon je dober. Res je dober.
Komentarji
Objavite komentar