Ohranimo nevemkakšnega tigra
A, se ne borimo že za vsako ta drugo žival, da ne izumre? In ustanovimo, bolje iznajdljivi ustanovijo, sklad in potem rešujejo živali. Hja. Pa saj je podobno z lačnimi v Afriki, radiacijsko obsevanimi na Japonskem, bankami, avtomobilsko industrijo in še bi lahko našteval.
Z vsemi je podobno. Če jih ne ohranimo, bo šlo vse u k...
Ker je preveč odvisnih od avtomobilske industrije, bank, Japonskih proizvodov, naravnih virov v Afriki in konec koncev celotne prehranjevalne verige nevemkaterega tigra.
In doma? Pa pri vas? Jaz se trudim porabiti to, kar potrebujem. Yeah right! Bikov drekec. No, ampak res se trudim porabiti to kar imam. In negovati. Pa naj bo to službeni avtomobil ali pa zobna ščetka, ki sem jo v hotelu uporabil le enkrat. Tako učim tudi njega. Sina. Sicer mu počasi ničesar ne bo več ostalo vsaj zaradi ekologije.
In potem tečem po poti Spomina in tovarištva, Poti, Poti ob žici ter opazujem nova drevesa. Dodatno navoženo zemljo, nove robnike, sveže posut pesek. Še dobro, da je vsako leto pohod okoli Ljubljane, da obnovijo pot. Pa kaj obnovijo. Dele kar na novo naredijo. Drevesa kar pripeljejo in jih med delno posušena z bagerjem posadijo in to je to. Za eno leto. Če bodo imela srečo, se bodo vrasla in uspela, sicer jih naslednje leto zamenjajo z novimi. Kako neodgovorno dejanje. Kako nepedagoško. Kako bahaško. Kot, da smo stvarniki, ki lahko počnemo res karkoli se nam zazdi.
A, ne bi rajši zalivali obstoječa, tudi novozasajena, da ne bo pomote, vzdrževali zadeve še preden propadejo? Je to tako težko? Ceneje je zagotovo. In bolj trajnostno tudi. In pedagoško.
Res ne razumem, kako smo lahko tako brezbrižni.
Si ponovno sposojam besede Dajla Lame: Ko so vprašali Dalai Lamo, kaj ga je najboilj presenetilo glede humanosti je odgovoril: "Človek. Ker žrtvuje svoje zdravje za pridobivanje denarja. Nato zapravlja denar za obnavljanje in vzdrževanje zdravja. In tako zaskrbljen je glede prihodnosti, da ne uživa sedanjosti. Rezultat je, da ne živi v sedanjosti niti v prihodnosti. Živi, kot da ne bo nikoli umrl in nato umre brez, da bi kdaj zares živel."
Ker je preveč odvisnih od avtomobilske industrije, bank, Japonskih proizvodov, naravnih virov v Afriki in konec koncev celotne prehranjevalne verige nevemkaterega tigra.
In doma? Pa pri vas? Jaz se trudim porabiti to, kar potrebujem. Yeah right! Bikov drekec. No, ampak res se trudim porabiti to kar imam. In negovati. Pa naj bo to službeni avtomobil ali pa zobna ščetka, ki sem jo v hotelu uporabil le enkrat. Tako učim tudi njega. Sina. Sicer mu počasi ničesar ne bo več ostalo vsaj zaradi ekologije.
In potem tečem po poti Spomina in tovarištva, Poti, Poti ob žici ter opazujem nova drevesa. Dodatno navoženo zemljo, nove robnike, sveže posut pesek. Še dobro, da je vsako leto pohod okoli Ljubljane, da obnovijo pot. Pa kaj obnovijo. Dele kar na novo naredijo. Drevesa kar pripeljejo in jih med delno posušena z bagerjem posadijo in to je to. Za eno leto. Če bodo imela srečo, se bodo vrasla in uspela, sicer jih naslednje leto zamenjajo z novimi. Kako neodgovorno dejanje. Kako nepedagoško. Kako bahaško. Kot, da smo stvarniki, ki lahko počnemo res karkoli se nam zazdi.
A, ne bi rajši zalivali obstoječa, tudi novozasajena, da ne bo pomote, vzdrževali zadeve še preden propadejo? Je to tako težko? Ceneje je zagotovo. In bolj trajnostno tudi. In pedagoško.
Res ne razumem, kako smo lahko tako brezbrižni.
Si ponovno sposojam besede Dajla Lame: Ko so vprašali Dalai Lamo, kaj ga je najboilj presenetilo glede humanosti je odgovoril: "Človek. Ker žrtvuje svoje zdravje za pridobivanje denarja. Nato zapravlja denar za obnavljanje in vzdrževanje zdravja. In tako zaskrbljen je glede prihodnosti, da ne uživa sedanjosti. Rezultat je, da ne živi v sedanjosti niti v prihodnosti. Živi, kot da ne bo nikoli umrl in nato umre brez, da bi kdaj zares živel."
Komentarji
Objavite komentar