A, zakaj sem rad doma?
To mi je bilo pa res vedno hecno. Ljudje si uredijo domove, potem pa so čez teden v službi, preko vikenda pa hitijo na morje, v hribe, na izlete. Pa saj ne, da je s tem kaj narobe. Daleč od tega. Samo včasih pa res ne vem, ali se počutijo doma ... doma.
V bistvu sem do študija živel v hiši. A, ne glede na dejstvo, da bom moral v majhno sobico, katero konec koncev moraš deliti še s cimrom, sem si vedno želel v Ljubljano. Ne Maribor. Hmm. Toliko stran, da sem "na svojem". Da imam svoje položnice. Hja. Položnice so hitro prišle, štipendija kakršna je bila in sem z dodatnim delom prav užival. Sicer nisem šel na Interrail, saj veste tista zadeva, ko si kupil vozovnico za en mesec ali več in preiskal vse kotičke Evrope. Ne. V času mojega študija se je Evropa že začela spreminjati in ni bilo niti več pravega čara. Pa sem vseeno doživel Španijo, Italijo, Portugalsko, Dansko, Finsko, Švedsko in Norveško. Ja, ta je bila dobra. Oni ... se čutijo. Oni doma živijo ne glede na to, da so raziskovalci. Vedno na poti. Svetovljani.
A, da se ne oddaljim od bistva. Ja, rad sem potoval, nisem veliko, ker sem imel prioriteto na študiju in zadovoljen sem, da je tako. Sobica v študentskem naselju je bila resda majhna, za dva. A, nas je večkrat prespalo po pet ali šest. Ko so prišli v šestih letih beliti sem dosegel, da sem "svojo" sobico prepleskal sam. Ker je "moja". Zamenjal sem tri cimre, porušili so mi zunanjo steno medtem, ko sem spal, prijavljali na policijo, ker sem imel muziko preveč naglas, ujela me je kontrola, ko je pri meni prespal prijatelj, nikoli s prijateljico. Bil sem celo pri psihologinji. Ja, res je bilo lepo. Preko vikendov so stanovalci navadno šli domov. Jaz pa sem bil doma v "svoji" sobici. Ponoči delal, hodil v hribe, a se vedno vračal domov v blok VI.
Ne bom zahajal v podrobnosti vojske, Celovške in Viča. To je bilo le iskanje doma. Živel sem v potovalki. Mislim, s potovalko. Torbo. Vse sem imel s sabo, kar je mojega. Ne glede na hišo staršev.
Sledilo je deset letno obdobje ob Tivolskem parku. 30 kvadratov. Moje. Spet moj dom. Imel sem srečo, da je bilo stanovanje prazno in da sem ga lahko opremil. Nekateri še pomnijo modrih detajlov v kuhinji, zelenih detajlov v beli kopalnici, še celo toaletni papir je bil zelene barve. Bila je garsonjera, a bila je "moja". 10 let. Prva ločitev, druga ženitev, štirje v garsonjeri z enim prostorom in celo pisalno mizo.
Danes sem že dve leti v malo večjem stanovanju. Mojem. Spet. No ja, pri tem mastno plačujem za to, da bo nekoč res moje. Trenutno je bolj od banke, kot moj. Ampak tu sem doma! Drobni detajli, izkoriščeno pohištvo, nekaj spominov, a predvsem Moje.
In ko vsi hitijo prvi dan praznikov na obalo, na Gorenjsko, ko poročajo o neznosnih čakalnih vrstah na mejnih prehodih, številnih nesrečah se vprašam doma, zakaj se jim tako mudi. Greš pač naslednji dan. A, ni lepo doma počistit kopalnico, posesati prah, se odpravit od doma s kolesom zluftat in nato zleknit na kavč ter pogledat dober film. Hmm.
Meni je fajn! In opazil sem, da je čedalje več takšnih. Čez dan malo naokoli, potem pa roštilj, pivička in predvsem občutek, da si že tam, kamor si nameraval. Doma.
V bistvu sem do študija živel v hiši. A, ne glede na dejstvo, da bom moral v majhno sobico, katero konec koncev moraš deliti še s cimrom, sem si vedno želel v Ljubljano. Ne Maribor. Hmm. Toliko stran, da sem "na svojem". Da imam svoje položnice. Hja. Položnice so hitro prišle, štipendija kakršna je bila in sem z dodatnim delom prav užival. Sicer nisem šel na Interrail, saj veste tista zadeva, ko si kupil vozovnico za en mesec ali več in preiskal vse kotičke Evrope. Ne. V času mojega študija se je Evropa že začela spreminjati in ni bilo niti več pravega čara. Pa sem vseeno doživel Španijo, Italijo, Portugalsko, Dansko, Finsko, Švedsko in Norveško. Ja, ta je bila dobra. Oni ... se čutijo. Oni doma živijo ne glede na to, da so raziskovalci. Vedno na poti. Svetovljani.
A, da se ne oddaljim od bistva. Ja, rad sem potoval, nisem veliko, ker sem imel prioriteto na študiju in zadovoljen sem, da je tako. Sobica v študentskem naselju je bila resda majhna, za dva. A, nas je večkrat prespalo po pet ali šest. Ko so prišli v šestih letih beliti sem dosegel, da sem "svojo" sobico prepleskal sam. Ker je "moja". Zamenjal sem tri cimre, porušili so mi zunanjo steno medtem, ko sem spal, prijavljali na policijo, ker sem imel muziko preveč naglas, ujela me je kontrola, ko je pri meni prespal prijatelj, nikoli s prijateljico. Bil sem celo pri psihologinji. Ja, res je bilo lepo. Preko vikendov so stanovalci navadno šli domov. Jaz pa sem bil doma v "svoji" sobici. Ponoči delal, hodil v hribe, a se vedno vračal domov v blok VI.
Ne bom zahajal v podrobnosti vojske, Celovške in Viča. To je bilo le iskanje doma. Živel sem v potovalki. Mislim, s potovalko. Torbo. Vse sem imel s sabo, kar je mojega. Ne glede na hišo staršev.
Sledilo je deset letno obdobje ob Tivolskem parku. 30 kvadratov. Moje. Spet moj dom. Imel sem srečo, da je bilo stanovanje prazno in da sem ga lahko opremil. Nekateri še pomnijo modrih detajlov v kuhinji, zelenih detajlov v beli kopalnici, še celo toaletni papir je bil zelene barve. Bila je garsonjera, a bila je "moja". 10 let. Prva ločitev, druga ženitev, štirje v garsonjeri z enim prostorom in celo pisalno mizo.
Danes sem že dve leti v malo večjem stanovanju. Mojem. Spet. No ja, pri tem mastno plačujem za to, da bo nekoč res moje. Trenutno je bolj od banke, kot moj. Ampak tu sem doma! Drobni detajli, izkoriščeno pohištvo, nekaj spominov, a predvsem Moje.
In ko vsi hitijo prvi dan praznikov na obalo, na Gorenjsko, ko poročajo o neznosnih čakalnih vrstah na mejnih prehodih, številnih nesrečah se vprašam doma, zakaj se jim tako mudi. Greš pač naslednji dan. A, ni lepo doma počistit kopalnico, posesati prah, se odpravit od doma s kolesom zluftat in nato zleknit na kavč ter pogledat dober film. Hmm.
Meni je fajn! In opazil sem, da je čedalje več takšnih. Čez dan malo naokoli, potem pa roštilj, pivička in predvsem občutek, da si že tam, kamor si nameraval. Doma.
Komentarji
Objavite komentar