Ples za dva
Vroče je. A, nič zato. Po dveh vikendih preživetih v hribih, sem se danes odločil, da obiščem očeta in mu pomagam z njegovim digitalnim fotoaparatom, saj ni ravno vešč gadge-tov.
Dilema. Z motorjem ali avtomobilom na 60 km pot? Odločitev hitra in lahka. Glede na glavo polno vtisov včerajšnjih hribov, sem za v avto. Hecno, a ne? Lahko izbiram v garaži kaj vzeti. Mi gre kar malo na smeh, ko se spomnim tega, saj je to res bahaško.
In? Kako se je voziti z avtom? Se vprašam med vožjo, ko nastavim klimatsko napravo na 25 stopinj, saj zunaj kaže 35. Ja, pa še pred vožnjo si na ključek naložim dva albuma Jem-e. Sem jo slišal zjutraj na radiu in mi je padla v uho:
Torej, kako je? Motoriranje sem že opisal. Avtomobiliranje pa še ne. V bistvu težko opišem na kratko. Gre za dnevno sobo, ki se premika s tabo. Vsaj v trenutnem avtomobilu se tako počutim. In v njem lahko dam glasbo resnično na glas. Doma ne tako. In tako svetla je ta dnevna soba in celo že malo smrdi. Po umazanih nogavicah al neki. Verjetno od gojzerjev. Pa zračim, a ne znebim se občutka, da se na tri leta starem pa vendarle pozna njegova uporaba.
Gledam okoli. Vsakokrat, ko mi nasproti pripelje motorist, bi ga pozdravil. Me stisne v želodcu. Ma ne. V bistvu mi je malo nerodno. Ali pa sem samo fouš. Ker so oni z motorjem, jaz pa z avtomobilom. Pa imam svoj avto zelo rad. Res. Je samo moj, čeprav e v resnici služben. Imel sem jih že kar nekaj. Imam srečo in mi v službah ponujajo tudi takšne, katere si sam ne bi nikoli privoščil. Ampak meni ni do njih. Mislim tako zelo. Ah, jst bi imel še en motor. Tak malo manjši. Ali neki.
In, da ne bo nesporazuma, vse avtomobile imam zelo rad. Skrbim za njih. Njim pa res ni nikoli nič manjkalo. Čistim jih redno, preglejujem, ni jim bilo treba vleči težkih prikolic, nisem se pretirano vozil po makadamu ... Ne, njim je bilo pri meni res fajn. In nekateri so zadovoljevali lastnike še naprej, eden pa je zaradi manjše pozornosti novega lastnika zagodel celo tako, da sem jaz posredoval.
Katrco sem sredi vzpona na Velebit celo "povil". Kot rano je imela luknjo v izpušni cevi. Pa sem poiskal prazno konzervo ob cesti (včasih to ni bilo težko najti) in jo ovil okoli cevi, privil z objekama in smo srečno prispeli na cilj. Aja, mimogrede. Veste od kod ime Katrca? Jaz imam dolgo lajtngo in mi je odprl oči šele sin, ko se je učil francoski jezik. Quatre je štiri. Jebemtiš!
Xsara je bila takšna dama, da sem jo moral iti osvojiti na drug konec Slovenije. Kako je bila to hvaležna! Udobnejše vožnje še nisem doživel. Na morju stopiš iz avtomobila in se ti zdi, kot da si potoval kakšen kilometer ali dva.
Passat? Ravno včeraj sem peljal iz hribov kolegovega. Po dolgem času spet v Nemcu. Ne gre. Res je Johhny. Avto brez domišljije.
Audi. Ta sploh ne gre. Smo ga celo imeli, ko sem imel 4 leta. Audi 80! In smo se peljali k teti na sever Nemčije. Tisto leto smo bili skoraj celo Nemčijo na skrajno levem prehitevalnem pasu. Noro! No ja, smo šli k teti 15 let kasneje. Z istim avtomobilom. Takrat smo se držali bolj desne. In še vmes izkoristili mehanično delavnico očetovega kolega na pol poti in zamenjali nekaj delov na avtomobilu. Ampak bil je moj. V njem sem poslušal RCA 1 in RCA 2 kaseti. Do onemoglosti. In samo moje vožnje na morje. Ahhh. Danes mi audiji niso všeč. Pa še trdi so. K' Passati.
Po dolgem času različnih avtomobilov me preseneti avto, katerega ne bi prej nikoli izbral. Alfa Romeo. A, si predstavljate?! Jst pa Alfa? Službena, skoraj nova 156. In to dvo litrska mašina, ki rezgeče. Pedala za zavore in plin so tako skupaj, da se mi moji 46 veliki čevlji zatikajo vsakič, ko hočem ... ah brez veze. In grem službeno z njo v Zasavje. Te vožnje ne bom nikoli pozabil. Ta avto je užival v vožnji. Razumete? On je užival! Ovinki, prestavljanje, pospeševanje, zaviranje, spuščanje glasov ... Ko sem stopil ven, sem res pogledal, ali je normalen! To je čisti užitek. Obrat volana prilagojen športni vožnji, trdno podvozje, športni sedeži, kratka prestavna ročica ... Zaljubil sem se do ušes! Naslednja vožnja je bila do Budimpešte. Tudi te ne pozabim. Ostalo ... je preživela z mano. Sva skrbela drug za drugega.
Predzadnji sivi karavan je bil spet Francoz. Še danes je hvaležen novi lastnik za avto, ki je bil ohranjen kot nov. Samo dogocajten je pa bil. Mislim avto. Rad sem ga imel, a duše ni imel. Niti enkrat samkrat nisem pogledal merilne palice za motorno olje. Redni servisi in to je to.
Današnji Francoz je zunaj grd. Notri je dnevna soba. A tudi, če zunaj ni lep, je moj. Rad ga imam. Trenutno najrajše. Ne bi zamenjal. Vem, da sem dolgocajten, a tako visok strop, svetla notranjost, poseben avdio sistem, tempomat. Kaj še človek potrebuje?
In se vozim z vključenim tempomatom, spet gledam naokoli voznike. Enoročnike (tisti, ki se samo z eno roko naslanjajo z dlanjo na vrhu volana), ukočenice (tiste, ki so za volanom tako trde, da se držijo volana in imajo vsaj za pest oddaljeno naslonjalo, ki ga v bistu ne potrebujejo), kadilce (tiste, ki ne vedo, da avtomobilu ni všeč, da noter smrdi), Romune, Ukrajince, domačine ...
Ker moram dol z avtoceste zaključim takole. V avtomobilu se sicer rad vozim s kom. A največji užitek je, kadar sem sam in poslušam glasbo ter gledam naokoli. Kot, če doma plešem, ko sem sam.
Motoriranje, to pa je ples za dva! Ja.
Dilema. Z motorjem ali avtomobilom na 60 km pot? Odločitev hitra in lahka. Glede na glavo polno vtisov včerajšnjih hribov, sem za v avto. Hecno, a ne? Lahko izbiram v garaži kaj vzeti. Mi gre kar malo na smeh, ko se spomnim tega, saj je to res bahaško.
In? Kako se je voziti z avtom? Se vprašam med vožjo, ko nastavim klimatsko napravo na 25 stopinj, saj zunaj kaže 35. Ja, pa še pred vožnjo si na ključek naložim dva albuma Jem-e. Sem jo slišal zjutraj na radiu in mi je padla v uho:
Torej, kako je? Motoriranje sem že opisal. Avtomobiliranje pa še ne. V bistvu težko opišem na kratko. Gre za dnevno sobo, ki se premika s tabo. Vsaj v trenutnem avtomobilu se tako počutim. In v njem lahko dam glasbo resnično na glas. Doma ne tako. In tako svetla je ta dnevna soba in celo že malo smrdi. Po umazanih nogavicah al neki. Verjetno od gojzerjev. Pa zračim, a ne znebim se občutka, da se na tri leta starem pa vendarle pozna njegova uporaba.
Gledam okoli. Vsakokrat, ko mi nasproti pripelje motorist, bi ga pozdravil. Me stisne v želodcu. Ma ne. V bistvu mi je malo nerodno. Ali pa sem samo fouš. Ker so oni z motorjem, jaz pa z avtomobilom. Pa imam svoj avto zelo rad. Res. Je samo moj, čeprav e v resnici služben. Imel sem jih že kar nekaj. Imam srečo in mi v službah ponujajo tudi takšne, katere si sam ne bi nikoli privoščil. Ampak meni ni do njih. Mislim tako zelo. Ah, jst bi imel še en motor. Tak malo manjši. Ali neki.
In, da ne bo nesporazuma, vse avtomobile imam zelo rad. Skrbim za njih. Njim pa res ni nikoli nič manjkalo. Čistim jih redno, preglejujem, ni jim bilo treba vleči težkih prikolic, nisem se pretirano vozil po makadamu ... Ne, njim je bilo pri meni res fajn. In nekateri so zadovoljevali lastnike še naprej, eden pa je zaradi manjše pozornosti novega lastnika zagodel celo tako, da sem jaz posredoval.
Katrco sem sredi vzpona na Velebit celo "povil". Kot rano je imela luknjo v izpušni cevi. Pa sem poiskal prazno konzervo ob cesti (včasih to ni bilo težko najti) in jo ovil okoli cevi, privil z objekama in smo srečno prispeli na cilj. Aja, mimogrede. Veste od kod ime Katrca? Jaz imam dolgo lajtngo in mi je odprl oči šele sin, ko se je učil francoski jezik. Quatre je štiri. Jebemtiš!
Xsara je bila takšna dama, da sem jo moral iti osvojiti na drug konec Slovenije. Kako je bila to hvaležna! Udobnejše vožnje še nisem doživel. Na morju stopiš iz avtomobila in se ti zdi, kot da si potoval kakšen kilometer ali dva.
Passat? Ravno včeraj sem peljal iz hribov kolegovega. Po dolgem času spet v Nemcu. Ne gre. Res je Johhny. Avto brez domišljije.
Audi. Ta sploh ne gre. Smo ga celo imeli, ko sem imel 4 leta. Audi 80! In smo se peljali k teti na sever Nemčije. Tisto leto smo bili skoraj celo Nemčijo na skrajno levem prehitevalnem pasu. Noro! No ja, smo šli k teti 15 let kasneje. Z istim avtomobilom. Takrat smo se držali bolj desne. In še vmes izkoristili mehanično delavnico očetovega kolega na pol poti in zamenjali nekaj delov na avtomobilu. Ampak bil je moj. V njem sem poslušal RCA 1 in RCA 2 kaseti. Do onemoglosti. In samo moje vožnje na morje. Ahhh. Danes mi audiji niso všeč. Pa še trdi so. K' Passati.
Po dolgem času različnih avtomobilov me preseneti avto, katerega ne bi prej nikoli izbral. Alfa Romeo. A, si predstavljate?! Jst pa Alfa? Službena, skoraj nova 156. In to dvo litrska mašina, ki rezgeče. Pedala za zavore in plin so tako skupaj, da se mi moji 46 veliki čevlji zatikajo vsakič, ko hočem ... ah brez veze. In grem službeno z njo v Zasavje. Te vožnje ne bom nikoli pozabil. Ta avto je užival v vožnji. Razumete? On je užival! Ovinki, prestavljanje, pospeševanje, zaviranje, spuščanje glasov ... Ko sem stopil ven, sem res pogledal, ali je normalen! To je čisti užitek. Obrat volana prilagojen športni vožnji, trdno podvozje, športni sedeži, kratka prestavna ročica ... Zaljubil sem se do ušes! Naslednja vožnja je bila do Budimpešte. Tudi te ne pozabim. Ostalo ... je preživela z mano. Sva skrbela drug za drugega.
Predzadnji sivi karavan je bil spet Francoz. Še danes je hvaležen novi lastnik za avto, ki je bil ohranjen kot nov. Samo dogocajten je pa bil. Mislim avto. Rad sem ga imel, a duše ni imel. Niti enkrat samkrat nisem pogledal merilne palice za motorno olje. Redni servisi in to je to.
Današnji Francoz je zunaj grd. Notri je dnevna soba. A tudi, če zunaj ni lep, je moj. Rad ga imam. Trenutno najrajše. Ne bi zamenjal. Vem, da sem dolgocajten, a tako visok strop, svetla notranjost, poseben avdio sistem, tempomat. Kaj še človek potrebuje?
In se vozim z vključenim tempomatom, spet gledam naokoli voznike. Enoročnike (tisti, ki se samo z eno roko naslanjajo z dlanjo na vrhu volana), ukočenice (tiste, ki so za volanom tako trde, da se držijo volana in imajo vsaj za pest oddaljeno naslonjalo, ki ga v bistu ne potrebujejo), kadilce (tiste, ki ne vedo, da avtomobilu ni všeč, da noter smrdi), Romune, Ukrajince, domačine ...
Ker moram dol z avtoceste zaključim takole. V avtomobilu se sicer rad vozim s kom. A največji užitek je, kadar sem sam in poslušam glasbo ter gledam naokoli. Kot, če doma plešem, ko sem sam.
Motoriranje, to pa je ples za dva! Ja.
Komentarji
Objavite komentar