Naloga
Sem dobil nalogo. Domačo nalogo. Kako sem kupil prve cigarete.
Še danes jih imam rad. Ne kadim veliko. Na sistematskih, managerskih pregledih mi dobro pregledajo pljuča, ker želim. In dokler kadim toliko, dokler tečem, hodim v hribe, je vse ok. Kot da ne bi. No ja, to zadnje si jaz razlagam. Sicer pa si lahko mislite kako je, ko greš na gastroskopijo, pregled prostate in pregled sečevoda. Zanimivo.
Ampak, kako sem začel. Morda res z učenjem, da vlakec dela ču, ču, a to ne štejem. Ker sem znal le puhati, ne inhalirati. Kot Clinton. V drugem letniku faksa sem delal na prvi komercialni televizijski postaji kot študent. Seveda sem imel termine večinoma ponoči in čez vikende. Od treh popoldne do petih zjutraj. Ker pa je hrana zame ljubezen, nisem ravno dolgo zdržal brez. To je bil čas, ko se je kadilo še v zaprtih prostorih. Ne vsepovsod, a vendarle. Na Šmartinki so kadili na hodniku. Pisarniška oker miza s prepolnimi pepelniki, smrdelo je in družilo. Ob neki priložnosti sem izdavil, da bi pasal kakšen sendvič. In mi kolega odvrne, da naj prižgem cigareto in ne bom lačen. Ne bom lačen. Ker nisem bil kadilec, nisem imel robe. In mi ponudi. Prižgem in pokadim. Sveda nisem bil lačen, saj mi je bilo slabo. Vrtelo se mi je, v uste pa kot da se mi je nekdo posral.
Bljak! Nalsednjič ... podobno. Lačen, kolega ponudi cigareto, prižgem, bljak, a lakote ni več. Saj bi tako nadaljeval, a kolega je kaj hitro rekel, da naj si vendar kupim svoje. Cigarete. Valjda.
Potreboval sem mesec. Pa ne zato, ker bi bil škrt. Ker kar naenkrat nisem vedel, kao se kupijo cigarete. Res!
V študentskem naselju smo imeli Ribn'čanko. Trgovino z mešanim blagom. V glavnem so imeli vse na 40 kvadratih. In po mojih "pripravah" se odločim, da kupim cigarete. Tam sem kupoval kruh, mleko, detergent, sukanec, kondome, pivo, vino ... ni da nisem kupoval. Cigaret (še) nikoli.
Tisti dan sem šel v svoji Think Pink trenirki po njih. Vstopim, vzamem košaro in se premikam med policami v prostoru, ki se mi je zdel desetkrat večji kot v resnici. Roke so segale po zobni ščetki, zobotrbcih in še zagotovo čem drugim. Pojma nisem imel, kaj se dogaja razen, da je vse šlo v maloro. Izven kontrole. Ob namenu kupiti cigaret sem imel v rokah nakupovalno košaro in notri reči, ki jih nisem ne potreboval ne maral. Ampak panika je bila očitno prevelika. Na blagajni coprnica. Tako smo imenovali gospo, ki je prišla delat iz druge trgovine blizu Študenta, ki se je imenovala Pri coprnicah. Verjamem, da smo bili študenti težki, a bile so skrajno neprijazne. Računa artikle in vpraša, če je to vse. Da izstrelim. Udari po največji tipki na mehanski blagajni, ko plaho rečem; "Aja, pa ene cigarete". Si predstavljate, kako so bili veseli, ko zaključijo račun in nekdo oče še nekaj! Ni ga več! Zavije z očmi in me preseneti. Preseneti z vprašanjem: "K'ere pa boš?" Katere?! Jih je več? Kot da konju jedan ne bi vedel, seže njen pogled na steno za njo, kjer je bila vsa polna cigaret. Očitno so cigarete v študentskem naselju bolj pomembne od različnih tipov salam, saj jih je bilo nenormalno veliko. "Katere?" ponovim. "Ja, katere?". Pogled se je ustavil na Kim. Ves vesel rečem seveda: "Kim". "Katere Kim?". "Rdeče, zelene z mentolom, modre ali utra slim?" V delčku sekunde se mi odvrti moja izbira inštrumenta pri tamburaših, ko učiteljica našteva, jaz pa prvič slišim za Bugarijo I, II, III, Bisernico I, II, Kontraščico I, II, Berdo, I. Brač, II. Brač ali III. Brač. Ampak to je res druga zgodba. Seveda izberem tiste, ki sem si zapolnil kot zadnje omenjene. Kim ultra slim.
Ves vesel, da sem kupil SVOJE cigarete! Kim ultra slim sem kadil vsaj tri leta. Nisem niti razmišljal o tem, da bi zamenjal. Kako bi pa to izvedel?!
Veliko kasneje na neki žurki v študentskem naselju sva bila s kolegom prava dedca. Usnjene jakne, visoka, lepa, starejša študenta. Takrat sem imel (slučajno!) v žepu usnjene jakne Labelo in sicer rose od ne vem več katere dekline. Kadil sem seveda Kim ultra slim. In to je bilo obdobje, ko je kadil tudi moj kolega. Ampak on ni kadil svojih cigaret. Vedno moje. Mlajši študent pristopi do mene in me prosi za cigareto, če jo slučajno imam. Ponudim. Kim ultra slim. Malce je čudno gledal, a povratka ni bilo. Vzame in iz vljudnosti vpraša, kaj to kadim. Se obrne kolega in mi reče, naj mu pokažem škatlico. V žepu otipam Labelo. Ne morem kaj, da ne bi pokazal škatlico Kim ultra slim in nato rečem, da imam tudi vazelin, če želi. Rosse Labelo! S kolegom sva bila tako kul takrat in vedno! Tako kul.
Mislim, da sem takrat enkrat zamenjal znamko cigaret. Vem, da sem samo enkrat kupil rdeče Marlboro, ker sem skoraj padel čez ograjo balkona v študentu zaradi slabosti. Kako pa je bilo to močno. Za fanta, kot sem jaz. Za fanta, ki je kadil Kim ultra slim. Eh.
Še danes jih imam rad. Ne kadim veliko. Na sistematskih, managerskih pregledih mi dobro pregledajo pljuča, ker želim. In dokler kadim toliko, dokler tečem, hodim v hribe, je vse ok. Kot da ne bi. No ja, to zadnje si jaz razlagam. Sicer pa si lahko mislite kako je, ko greš na gastroskopijo, pregled prostate in pregled sečevoda. Zanimivo.
Ampak, kako sem začel. Morda res z učenjem, da vlakec dela ču, ču, a to ne štejem. Ker sem znal le puhati, ne inhalirati. Kot Clinton. V drugem letniku faksa sem delal na prvi komercialni televizijski postaji kot študent. Seveda sem imel termine večinoma ponoči in čez vikende. Od treh popoldne do petih zjutraj. Ker pa je hrana zame ljubezen, nisem ravno dolgo zdržal brez. To je bil čas, ko se je kadilo še v zaprtih prostorih. Ne vsepovsod, a vendarle. Na Šmartinki so kadili na hodniku. Pisarniška oker miza s prepolnimi pepelniki, smrdelo je in družilo. Ob neki priložnosti sem izdavil, da bi pasal kakšen sendvič. In mi kolega odvrne, da naj prižgem cigareto in ne bom lačen. Ne bom lačen. Ker nisem bil kadilec, nisem imel robe. In mi ponudi. Prižgem in pokadim. Sveda nisem bil lačen, saj mi je bilo slabo. Vrtelo se mi je, v uste pa kot da se mi je nekdo posral.
Bljak! Nalsednjič ... podobno. Lačen, kolega ponudi cigareto, prižgem, bljak, a lakote ni več. Saj bi tako nadaljeval, a kolega je kaj hitro rekel, da naj si vendar kupim svoje. Cigarete. Valjda.
Potreboval sem mesec. Pa ne zato, ker bi bil škrt. Ker kar naenkrat nisem vedel, kao se kupijo cigarete. Res!
V študentskem naselju smo imeli Ribn'čanko. Trgovino z mešanim blagom. V glavnem so imeli vse na 40 kvadratih. In po mojih "pripravah" se odločim, da kupim cigarete. Tam sem kupoval kruh, mleko, detergent, sukanec, kondome, pivo, vino ... ni da nisem kupoval. Cigaret (še) nikoli.
Tisti dan sem šel v svoji Think Pink trenirki po njih. Vstopim, vzamem košaro in se premikam med policami v prostoru, ki se mi je zdel desetkrat večji kot v resnici. Roke so segale po zobni ščetki, zobotrbcih in še zagotovo čem drugim. Pojma nisem imel, kaj se dogaja razen, da je vse šlo v maloro. Izven kontrole. Ob namenu kupiti cigaret sem imel v rokah nakupovalno košaro in notri reči, ki jih nisem ne potreboval ne maral. Ampak panika je bila očitno prevelika. Na blagajni coprnica. Tako smo imenovali gospo, ki je prišla delat iz druge trgovine blizu Študenta, ki se je imenovala Pri coprnicah. Verjamem, da smo bili študenti težki, a bile so skrajno neprijazne. Računa artikle in vpraša, če je to vse. Da izstrelim. Udari po največji tipki na mehanski blagajni, ko plaho rečem; "Aja, pa ene cigarete". Si predstavljate, kako so bili veseli, ko zaključijo račun in nekdo oče še nekaj! Ni ga več! Zavije z očmi in me preseneti. Preseneti z vprašanjem: "K'ere pa boš?" Katere?! Jih je več? Kot da konju jedan ne bi vedel, seže njen pogled na steno za njo, kjer je bila vsa polna cigaret. Očitno so cigarete v študentskem naselju bolj pomembne od različnih tipov salam, saj jih je bilo nenormalno veliko. "Katere?" ponovim. "Ja, katere?". Pogled se je ustavil na Kim. Ves vesel rečem seveda: "Kim". "Katere Kim?". "Rdeče, zelene z mentolom, modre ali utra slim?" V delčku sekunde se mi odvrti moja izbira inštrumenta pri tamburaših, ko učiteljica našteva, jaz pa prvič slišim za Bugarijo I, II, III, Bisernico I, II, Kontraščico I, II, Berdo, I. Brač, II. Brač ali III. Brač. Ampak to je res druga zgodba. Seveda izberem tiste, ki sem si zapolnil kot zadnje omenjene. Kim ultra slim.
Ves vesel, da sem kupil SVOJE cigarete! Kim ultra slim sem kadil vsaj tri leta. Nisem niti razmišljal o tem, da bi zamenjal. Kako bi pa to izvedel?!
Veliko kasneje na neki žurki v študentskem naselju sva bila s kolegom prava dedca. Usnjene jakne, visoka, lepa, starejša študenta. Takrat sem imel (slučajno!) v žepu usnjene jakne Labelo in sicer rose od ne vem več katere dekline. Kadil sem seveda Kim ultra slim. In to je bilo obdobje, ko je kadil tudi moj kolega. Ampak on ni kadil svojih cigaret. Vedno moje. Mlajši študent pristopi do mene in me prosi za cigareto, če jo slučajno imam. Ponudim. Kim ultra slim. Malce je čudno gledal, a povratka ni bilo. Vzame in iz vljudnosti vpraša, kaj to kadim. Se obrne kolega in mi reče, naj mu pokažem škatlico. V žepu otipam Labelo. Ne morem kaj, da ne bi pokazal škatlico Kim ultra slim in nato rečem, da imam tudi vazelin, če želi. Rosse Labelo! S kolegom sva bila tako kul takrat in vedno! Tako kul.
Mislim, da sem takrat enkrat zamenjal znamko cigaret. Vem, da sem samo enkrat kupil rdeče Marlboro, ker sem skoraj padel čez ograjo balkona v študentu zaradi slabosti. Kako pa je bilo to močno. Za fanta, kot sem jaz. Za fanta, ki je kadil Kim ultra slim. Eh.
Komentarji
Objavite komentar