No, pa smo tam. Tam, kjer ni muh
Sem vedel, da boli. Pa v bistvu ne tako, kot sem mislil. Samo drugačen občutek je. Zanimivo pa je, da so ljudje, za katere ne bi dejal, opazili.
Vse to se je dogajalo. Tudi Meni.
Kakorkoli obrnem, se vsi dogodki odvijajo kot v pesmih. Vem, da sem vedno bil malce melanholičen ali pa zasanjan oz. sem si predstavljal svoje življenje. To še vedno počnem. Tri leta. Odkar nisem nič napisal. Tako pač je. Staram se. Sivi lasje. Vsako juro me spomi bolečina v gležnju, kolenu. V križu ne več odkar telovadim. Ne morem pa verjeti, da se staranje v moderni družbi vidi s tem, da je glava ista, fizika pa ima svojo pot. Sicer nimam mentalno težav s tem, bolj s tem, kar mi kaže sin. Nezavedno. Nenamerno. Po eni strani je svet čedalje bolj plehenk, po drugi pa imajo prav. Seveda imajo prav. Saj bodo nasledili nas. Našo zapuščino. In poslušam Billie Elish. Happier Than Ever. Fenomenalen komad. Speven, kitarce. Besedila pa tako nisem nikoli poslušal. Bah. Ni res. Vćasih jih pa. Kako to izgleda danes? Star 50 let. Vesel sem, da sem takšen, kot sem, vesel, da imam sina, imam partnerja, v glavnem vse ok. Mi je pa ob pesmih kot Billie Elish všeč to, da ima trenutna generacija enake a
Komentarji
Objavite komentar